Zgodbe

Zgodbe, ki niso utonile v pozabo

Katja Božič
28. 3. 2017, 02.37
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

Deva in Devač se ljubita v Triglavci

Kraševec Boris Čok je eden redkih ljudi, ki so imeli že od otroštva možnost spoznavati stara verovanja in zdravljenja ter spremljati skrivnostne svete obrede. Odraščal je namreč ob noni, ki je vsak dan izvajala zaščitne uroke in obrede, zato se mu je njeno početje vedno zdelo samoumevno. Še več skrivnosti pa mu je zadnja leta svojega življenja odkrivala bižnona (prababica), znana ljudska zdravilka. Med drugim mu je povedala tudi za Spodmol Triglavca, ki je bil stoletja prizorišče poganskih obredov plodnosti, poleg tega pa je to močna energijska točka. Čeprav smo Čoka v naši reviji lani že predstavili, smo se tokrat odpravili z njim pogledat ta skrivnostni kraj nekdanjih obredov, ki so se ohranili vse do devetnajstega stoletja.

Naši predniki so naravo dojemali z občutkom, pravi Čok. »Vedeli so za kraje, kjer se bolje počutijo. Narava jim je pomenila vse, bila je moto njihovega življenja, cenili so jo in spoštovali.« Postavitve skal, dreves, jam so jih spominjale na stare bogove in takim mestom so dajali imena. Jama Triglavca jih je zaradi treh kapnikov nad vhodom denimo spominjala na boga Triglava. »To se jim je zdelo mistično, prepričani so bili, da na tem mestu delujejo naravne sile, zato so v njih izvajali obrede.«

Prababičina skrivnost. Skrivnosti Triglavce mu je zaupala prababica Marija Ban, Friglova iz Prelož, rojena leta 1877. »Bila je zdravilka za živali in ljudi. Samo z roko je denimo pobožala kravo, pa je natančno vedela, kaj je narobe. Ljudi pa je zdravila s čaji, zelišči in prijemi z roko. Vodo za zdravilne čaje so večinoma uporabljali iz svetega izvira Vroče, pri katerem so izvajali uroke. Med ljudmi je razširjeno prepričanje, da ta voda deluje zdravilno predvsem na prebavila.« Staroverci so svoje znanje predajali le redkim izbrancem. »Če so ugotovili, da se jim posmehuješ, jih zaničuješ ali jim ne verjameš, so se zavili v molk in o tem niso več hoteli govoriti. »Kot otroci smo radi poslušali nono in bižnono, kako sta razpravljali o tem, kakšna bo letina, veliko pa sta povedali tudi zgodb iz pradavnine in raznih pripovedk.« Nekega dne ga je bižnona poklicala, da bi mu izdala svojo zadnjo skrivnost. »Rekla je, da bo čez mesec dni umrla, zato naj pridem k njej, ker bi mi pred tem rada še nekaj povedala. Čeprav je bila zdrava kot dren, je čez mesec dni res umrla v spanju, kot je napovedala. Njena zadnja želja je bila, da jo v krsti na nosilih nosimo samo njeni moški potomci, trije vnuki in jaz kot pravnuk.« Odkrila mu je, da je bila njena babica Polona Mljač zadnja svetica v spodmolu Triglavca, kjer so izvajali obrede plodnosti. »Jeseni, ko je bilo požeto zadnje žito, je starešina, ki so mu rekli 'božja glava', zbral štiri mlada dekleta, verjetno še nedolžna, za obred rodnosti žit. Tri vrste žita, rž, pšenico in ajdo, je spravil v malho, dekleta pa so šla medtem nabirat praprot, vsaka je odtrgala sedem vejic, ki so jih prej očistila v vodi izvira Vroče. Vejice so pripela na pas, ki so si ga nadela okoli slovesnih oblačil, da bi jih varovale pred zlemi silami, čez to pa so si namestila ovčje kožuščke, ker se je to dogajalo zvečer ob polni luni,« nama je s fotografom razlagal Čok, medtem ko smo se približevali Triglavci, ki je sami seveda nikoli ne bi našli. Tudi Boris se je moral pošteno potruditi, da jo je pred nekaj desetletji našel. V prijetnem hrastovem gozdičku na kraških tleh so bili nekdaj goli pašniki, kjer se je Čok s svojimi kravami potikal še kot pastirček. Danes, ko tu že dolgo ne pasejo več, pa je pašnike prekril gozd.

Več v Zarji, 28.3.2017