Zgodbe

Desetletni zombiji - življenje jih ne zanima

Marija Šelek
6. 6. 2017, 07.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.03
Deli članek:

Zasvojenost z virtualnim svetom postaja civilizacijska težava. Nove tehnologije ne spadajo v otroške sobe. Igranje z živo osebo je nujno, ne kupujte tablic in računalnika otrokom, mlajšim od deset let!

Shutterstock
Osnovnošolec in srednješolec ne smeta biti lastnika pametnega telefona, računalnika ali tablice, a jih lahko uporabljata, in sicer pod budnim nadzorom staršev.

Medtem ko so v Zagrebu ponosni na nedavno odprtje dnevne klinike za zdravljenje zasvojenosti od interneta, imamo v Sloveniji v novogoriškem zdravstvenem domu edino javno ambulanto za zdravljenje nekemičnih zasvojenosti. Terapevt in njen vodja Miha Kramli je že pred desetimi leti, ko smo bili na tem področju prvi v Evropi, opozarjal, da se bo število zasvojencev z internetom izenačilo s številom zasvojencev s trdo drogo. Danes imajo med pacienti 219 nekemičnih in 228 kemičnih zasvojencev, Kramli pa v vseh teh letih na zdravstvenem in finančnem ministrstvu ni našel sogovornika, s katerim bi poiskali rešitve. Ukrepanje je nujno, saj se v ambulanti srečuje že z desetletnimi zasvojenci z novimi tehnologijami.

Brez računalnika si ne predstavljamo več življenja, na spletu nakupujemo, plačujemo račune, komuniciramo – nove tehnologije nam izboljšujejo življenje in od njih bomo vedno bolj odvisni. Čezmerna raba spleta in naprav pa vodi v zasvojenost. Če na kavi med pogovorom s prijateljico vsaki dve minuti pogledujete na zaslon pametnega telefona in preverjate družbeno omrežje, ste že na spolzkih tleh. Na spletni strani Centra pomoči pri prekomerni uporabi interneta Log out lahko rešite katerega izmed skrbno pripravljenih testov, ki ponujajo preprost način za samovrednotenje.

Log out je zasebni zavod za dajanje brezplačne strokovne pomoči in svetovanje tistim, ki imajo zaradi intenzivnosti in nekontrolirane uporabe tehnologij in spleta težave s preobremenjenostjo ali celo z zasvojenostjo. »Lani smo obravnavali 180 uporabnikov, trenutno imamo v obravnavi skoraj sto otrok, mladostnikov oziroma njihovih staršev in odraslih. Opažamo, da se vse več ljudi obrača na nas, zato smo poleg ljubljanske v letu 2015 odprli enoto v Izoli, načrtujemo pa tudi širitev mreže pomoči v druge slovenske regije,« sta povedali psihologinji in svetovalki Log outa Nevenka Nakrst in Špela Reš.

Kako razširiti javno mrežo ambulant za nekemično zasvojenost, ne pa da v Novi Gorici iščejo pomoč ljudje iz vse Slovenije, je Kramliju že dolgo jasno. »V Sloveniji imamo 18 centrov za zasvojenost, ki delujejo vsak dan, in samo milijon evrov bi bilo potrebnih za usposabljanje dodatnih terapevtov. Tako bi lahko država na preprost način odpravila problem z internetnimi zasvojenostmi. Vse druge poti bodo veliko dražje,« pravi Kramli, v čigar ambulanto vsak dan pokličejo štirje zaradi internetne zasvojenosti.

Prvi signal staršem. Na Log out se največkrat obračajo mladi fantje, povprečna starost oseb, ki so vključene v redne svetovalne obravnave, je 20 let in kar 87 odstotkov je moških. »Razlog za vključitev je v večini primerov čezmerno igranje računalniških in mobilnih iger. Ob tem opažamo tudi prisotnost brezciljnega brskanja po spletu in čezmerno uporabo družbenih omrežij. Slednje je bolj značilno za dekleta,« pravijo v Log outu. Tudi Kramlijeve izkušnje kažejo na to, da je več dečkov zasvojenih z nasilnimi igricami, dekleta pa bolj z družbenimi omrežji, tam iščejo potrditev ter sledijo modnim trendom in zvezdnikom. »Petnajstletno dekle so v ambulanto pripeljali zaradi rezanja. Povedala mi je, da se je nekega dne slabo počutila in to zapisala na Facebooku. Tam ji je elektronski prijatelj, ki ga še nikoli ni videla in ga torej sploh ne pozna, svetoval: 'Kadar se jaz tako slabo počutim, se zarežem in mi odleže. Poskusi še ti.' Pa je poskusila in je delovalo. Ko jo je taisti virtualni prijatelj naslednjič povprašal o tem, ji je povedal nekaj novega: 'Jaz se ne režem samo po rokah, na drugem delu telesa je še bolj učinkovito.' Njeno odpravljanje stiske se je začelo z rezanjem, za kar je dobila nasvet na spletu, ne pa v živo.« Verjetno bi bilo prijateljici iz oči v oči teže reči, naj se poreže? »Tako je. Ko se naši mladostniki začno zdraviti v virtualnem svetu, se zgodijo taki primeri. Zato je tako pomembna prostorska in časovna omejitev dostopa do novih tehnologij, pri čemer je prav tako izjemno pomembno vlaganje v skupna družinska doživetja. Bolj kot v slednja se zdaj vlaga v zmogljivejše računalnike in naprednejše telefone, starši pa časovnih in prostorskih omejitev ne zmorejo več, ker so otroci že tako premeteni in agresivni, da izsilijo svoje.«

Kramli opozarja, da če mi na internetu plačujemo položnice ali delamo za službo in šolo, je to virtualno dejanje, ki podpira realno, in ni nevarno. »Če mi računalnik ali tablico uporabljamo za delo, se v naših možganih sproži kemični proces, ki je do telesa prijazen. Po nekem času čutimo utrujenost, tudi naveličanost – in naša mladina prav tako: čuti naravno potrebo, da mora nehati. Če ostajajo otroci za računalnikom pet ur ali več, je to prvi signal staršem, da otrok računalnika ne uporablja za delo, ampak za zabavo.«

Ubila se bom! Hudir je v virtualnem, ki vpliva na domišljijo. Najstnik, ki ima v realnem svetu težave s komuniciranjem in je nenehno v konfliktih, lahko v virtualnem (z uspešnostjo v računalniških igricah) dobi tisto, kar mu v resničnosti manjka. »Začel se je zdraviti z virtualnim in vsak, ki ga bo želel zvleči od računalnika, bo njegov sovražnik. Starši moramo paziti na to, da bo naš otrok težave z vrstniki v realnem svetu tam tudi urejal, ne pa da bo zbežal v virtualni svet. Če se zgodi to, počasi ne bo več sposoben stopiti v realno in bo virtualno zanj postalo bolj resnično od resničnega.«

Prvič, starši morajo biti sposobni pravočasno spoznati razliko med zabavo in delom na računalniku. In drugič, pravočasno morajo ustvariti prostorsko in časovno omejitev dostopanja do sodobne tehnologije. Časovna omejitev pomeni, da igrice ali Facebook ne smejo vplivati na družinsko življenje, delo, domače naloge in opravila, druženje s prijatelji, na obšolske dejavnosti in uspeh v šoli. »Drugo merilo je, da več kot ena ura na dan na Facebooku ali igricah ni priporočljivo in je celo nevarno. Otrok v svoji sobi ne sme imeti dostopa do pametnega telefona in računalnika, saj že desetletni otroci cele noči preživijo za računalnikom, ne da bi starši za to vedeli. Zato se mora že od malega vzpostaviti osnovna higiena dostopanja do nove tehnologije.

Če otroka ne boste ustavili pravi čas, bo razvil občutek, da mora brez posebnega cilja poseči po tablici, telefonu, saj se le tako pomiri. Če mu tega ne omogočimo, bo postal agresiven! Naslednja stopnja je, da ima otrok občutek, da ga na zaslonu čaka neverjetno presenečenje, zato ga mora preveriti vsaki dve minuti. Najstnica nam je ob omembi omejitve dostopa do telefona dejala, da se bo kar ubila. In je to tudi resno mislila! Zato je treba biti še posebej pazljiv,« razlaga Kramli.

Vaš otrok torej vsakih nekaj minut dobi na svoj zaslon pet ali več novih vsebin, ki jih ne more predelati, ampak jih samo prelista. »Nepredelana vsebina na ekranu se počasi seli v njegovo osebnostno strukturo. To pomeni, da otrok začetih stvari ne bo sposoben več dokončati. Začne opuščati dejavnosti, konjičke, ki jih je rad počel, da bi bil lahko več časa za računalnikom. Tudi cilje, h katerim je stremel in se zanje trudil, bo opustil. Tisto, za kar je pred pol leta gorel, bo zdaj zanj brez vrednosti. Ne bo zmogel nobenega napora, zbranosti in vztrajnosti.«

Neuki starši. Ne samo da je večina staršev zelo nevednih o pasteh novih tehnologij in da so popolnoma nepripravljeni biti starši otrokom, ki so tako zgodaj vrženi v digitalni svet, velikokrat se celo navdušujejo nad svojim podmladkom, ki obvlada računalnik, tablico … Po Kramlijevem mnenju bi morali že v vrtce, v šole pa sploh vključiti predmet o pasteh in radostih nove tehnologije, pri katerem bi se učili odgovorne rabe računalnika.

Zaradi pretirane rabe novih tehnologij že opaža težave v vedenju in prehranjevanju ter napoveduje nove. »Seveda, ko je pa prevpita naravna pot razvoja, da otrok pride z igro in čutili do odnosa do sebe in sveta! Ukvarjati se bomo morali z vrsto težav, ki si jih ne moremo niti zamisliti – s silovitimi zdravstvenimi težavami (ortopedskimi, srčnožilnimi, okulističnimi …). To bo problem civilizacije! Zato bi že nosečnice v materinski šoli morali seznanjati o pravilnem doziranju nove tehnologije.«

Jasno pove, da otrokom od drugega do desetega leta ne dajajmo možnosti igranja z novo tehnologijo. »Otrok za igro potrebuje živo osebo, saj tako dobi zaupanje v osebo in do okolja. Ko odraste, je pripravljen sprejemati navodila in pravila posameznika, okolice in družbe. Zdaj imamo vse več otrok, ki se pogosteje kot z osebami igrajo s tablicami, igralnimi konzolami, elektronskimi igračami. Dejansko ustvarijo odnos do elektronske igrače, ki ponuja intenzivne zvoke, barve in podtalna sporočila. Ker so otrokovi možgani že v tako rani starosti sprogramirani za zelo intenzivne dražljaje, mu narava sploh ne bo zanimiva, poleg tega pa bo iz leta v leto iskal bolj intenzivne dražljaje. Zato bo kot osemnajstletnik v stik z iskrico življenja lahko prišel zgolj, ko bo hodil po robu med življenjem in smrtjo. In hitra vožnja je eden takih najdostopnejših dražljajev. Podzavest ga vodi k drznim dejanjem, ki ga lahko zadovoljijo. Marsikateri naš pacient je končal s smrtjo v avtu ali na motorju.«

Resnično nasilje. Kramli Hrvatom dnevno kliniko privošči, hkrati pa je zelo žalosten, saj je pri nas leta in leta opozarjal na prihajajoče potrebe. Kolege v Zagrebu namerava tudi obiskati, jim pa napoveduje, da bodo trenutno zastavljeni program samo za polnoletne osebe morali kmalu razširiti tudi na otroke, saj je kričanje po pomoči preveliko.

Internet nam ponuja obilje podatkov in informacij, ki jih lahko zrela oseba koristno uporabi, vendar z njimi v stik prihajajo vedno mlajši otroci – to pa je za nekoga, ki nima oblikovane samozavesti, samopodobe, lahko zelo nevarno. Tudi strokovnjaki iz Log outa opažajo naraščanje problematične uporabe spleta pri vedno mlajših otrocih, kar je povezano s premajhnim angažmajem staršev pri tako imenovani e-vzgoji. »Opažamo velike medgeneracijske razlike v odnosu do spleta in tehnologij in zdi se nam pomembno, da se generacije zbližajo in učijo druga od druge, ne da so starši in mladi zaradi težav s spletom še bolj odtujeni.«

Kramliju se zdi resnično nasilje nad otrokom to, da 12-letniku dovolimo igranje igrice, v kateri v nekaj urah pobije 12.000 ljudi. »To je nasilje nad otrokom, saj mu tako dovoliš, da se privaja in prilagaja na nasilje. Prvič v zgodovini se v svetu dogaja, da mladi ljudje pobijajo ljudi zaradi igre – ne pa zato, ker bi bili ogroženi. Zaradi tega, ker si je v otroštvu prilagodil možgane na nasilje, gre v šolo ali nakupovalni center ter pobija vrstnike.«

V novogoriški ambulanti imajo mladostnike, ki želijo po prvem letniku srednje šole opustiti šolanje, saj nameravajo postati profesionalni igralci pokra ali esportsa. Esports ali elektronski šport je izraz za organizirane računalniške igre, običajno med profesionalnimi igralci, za spremljanje katerih v tujini gradijo ogromne stadione. Mladi morajo za dobro uvrstitev trenirati tudi po 14 ur na dan, da izboljšajo reflekse in se izmojstrijo. »Zdaj obravnavam 15 takih mladeničev, ki po 15 ur na dan vadijo, da bi prišli na mednarodne turnirje s 30-milijonskimi nagradami. In zdaj jim moram reči: vi ste zafurali, vsi ti, ki so že uspeli, imajo osebne trenerje, fizioterapevte, psihoterapevte, ki jih dejansko usposabljajo za to, da postanejo profesionalni igralci esporta, in jim do potankosti načrtujejo dneve – tudi prehrano in fizično gibanje. To je pri nas vse v zraku; o tem se ne pogovarja in obvešča odgovorno, govori se samo o turnirjih z dobitki. Pri nas zaradi tega mladi opuščajo šolo, doma so agresivni, dogajajo se pobegi od doma, zanemarjajo osebno higieno.«

Potrebujem mir! Kramli navede primer mladostnika, ki staršem razloži, da bo tri mesece potreboval mir za igranje spletne igre z devetimi soigralci. Kaj pa šola in obveznosti? Teh devet ljudi me potrebuje, pove sin. »Kaj se dogaja pri skupinskih igrah? Čutiš se tako nenadomestljivega in pripadnega, da odstraniš vse druge obveznosti. Takšen fant je že zasvojenec. Če boste ukrepali, bosta sledila razbijanje in nasilje.«

Kaj lahko starši storijo v takem primeru? Nujno je, da se obrnejo po strokovno pomoč. Na žalost je resnica taka, da se vsem ne da več pomagati. »Hrvati bodo tudi ugotovili, da za zasvojence dnevna klinika ne zadošča. Zanje moraš imeti 24-urno oskrbo, terapevtsko skupnost, kjer je poskrbljeno za 24-urno abstinenco in reorganiziranje možganov. Tako kot pri drogi in alkoholu.«

OKVIR

Od navade do zasvojenosti

VZOREC. Če pokličem sina (ali hčer) h kosilu in vstane od računalnika takoj in brez težav.

 NAVADA. Če ob klicu za kosilo sin reče: »Počakaj pet minut,« in se še malo pregovarja. Sin z veliko muko nato le pride h kosilu. Takoj ko poje, steče nazaj za računalnik.

 PRISILNO VEDENJE. Sin se pozivu za kosilo upira, mi pa mu grozimo z izključitvijo omrežja, odvzemom računalnika; sin ob tem nori in je nervozen.

 ZASVOJENOST. Sin noče z računalnika, ko mu izključimo omrežje, nas potisne, vrže po stopnicah.

Naš cilj je ostati znotraj vzorca. Navada pomeni alarm in zahteva našo budnost, uveljavljanje prostorske in časovne omejitve. Prisilnega vedenja družina že ne zmore več sama, potrebuje pomoč institucije. Večji del slovenskih mladostnikov je med navado in prisilnim vedenjem, torej potrebujejo že organizirano strokovno pomoč. Pri zasvojenosti človek nima nobenih občutkov več, pri čemer strokovna pomoč ne zadošča in so potrebni represivni organi.

Kramli: »Prepričan sem, da smo v Sloveniji že prišli do kritične mase otrok in mladostnikov, ki so presegli normalno število ur, preživetih za računalnikom. Več kot 30 odstotkov mladostnikov ima hude težave – in potrebujejo pomoč.«

Mladi kot prazne škatle. V ambulanti za zdravljenje zasvojenosti Kramli obravnava ogromno mladostnikov, za katere pravi, da so prazne škatle. »Nimajo svojega življenja, razvitih misli, ciljev, usmeritev. Zanima jih pa, ali bodo za osemnajsti rojstni dan dobili povečane prsi, ali jim bo oče financiral povečanje zadnjice pri plastičnem kirurgu … Živijo življenje zvezdnika in so v stiski, ker zaradi pomanjkanja denarja ne morejo doseči vsega, kar zvezdniki lahko. Izgubijo stik s seboj, sebe nimajo več za vredne – to so hude težave!«

Kdaj je čas za strokovno pomoč? Po Kevinu Robertsu, nekdanjem internetnem odvisniku, ki zdaj vodi skupine za samopomoč in predava staršem, bodite pri otroku pozorni na te znake: odmik od prijateljev in družine, spremembe spalnega vzorca, časovno ujetost (nima občutka, koliko časa porabi za splet), izgubljanje zanimanja za druge konjičke in športne dejavnosti, na spletu je aktiven več kot tri ure na dan in več kot štiri dni v tednu, zdravstvene težave (bolečine v hrbtenici, vratu, zatilju, sindrom karpalnega kanala, astenopija), buren čustveni odziv ob odvzemu dostopa do računalnika. Lahko pa tudi rešite katerega od skrbno pripravljenih vprašalnikov na strani www.logout.si.

Log out sofinancirajo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Mestna občina Ljubljana, Ministrstvo za zdravje in Mestna občina Koper, v njem pa skupina strokovnjakov od leta 2011 ozavešča o varni, uravnoteženi in koristni uporabi tehnologij.