Zgodbe

Rop na nočnem vlaku

Alenka Sivka
4. 9. 2017, 22.55
Deli članek:

Odiseja na koncert Robbieja Williamsa

Arhiv Zarje
Obisk koncerta se je spremenil v pravo pustolovščino.

Nisem prav zagrizena oboževalka Robbieja Williamsa, a ko slišim njegovo pesem na radiu, ga dam bolj na glas. Pesmi Angels (Angeli) in I Love my life (Ljubim svoje življenje), sta se mi nekako usedli v srce. Ko je moja hči razglasila, da gresta s partnerjem na koncert v Budimpešto, sem se takoj hotela pridružiti, a sta me zavrnila, češ da bo to njun romantični izlet in naj grem raje na koncert v Celovec.Toda življenje naredi po svoje in njen partner je bil zaradi službe tistega dne zadržan. Kaj sem hotela drugega kot privoliti, da bom nadomestna spremljevalka! Težava je postala 500-kilometrska razdalja do Budimpešte, ki bi jo sicer prevozil moški v družini, nama pa se je nobeni ni dalo, poleg tega so naši jekleni konjički v klavrnem stanju in poti ne bi nujno prestali v enem kosu. Druga možnost je bila čisto predrag skupinski prevoz do letališč, tretja pa malce zastarel, a tako zelo romantični vlak. Devet ur vožnje (z avtom pet), med katero pa lahko počivaš, se pogovarjaš, bereš … in 48 evrov povratna vozovnica. Bilo bi še dosti ceneje, če bi se za nakup odločili prej ali se vrnili takoj zjutraj, noč po koncertu. A sva si hoteli ogledati še Budimpešto – bogve kdaj bova spet v tem lepem mestu.

Že v Ljubljani sva si morali najprej priboriti rezervirana sedeža. Nanju je sedel starejši par, ki se ni hotel premakniti. Moja hči ju je malo ostreje prijela, pa sta užaljena odšla kar v drug vagon. En kupe je bil v najinem še prazen, vanj se je pozneje zaklenil sprevodnik in najbrž spal kot top.

Robbiejeve črne spodnjice. V Budimpešto sva prišli do minute natanko, kot je pisalo na vozovnici. Do koncerta sva imeli še toliko časa, da sva se prijavili v hostlu (18 evrov na noč za obe v središču mesta!), se oprhali in preoblekli. Koncert naj bi se začel ob pol osmih, s predskupino, kot sva pravilno domnevali, Robbie se je pojavil šele ob devetih. Odprtje je bilo veličastno, pozdravil nas je na »težkem zabavnem šovu« (The Heavy Entertainment Show Tour se imenuje njegova turneja). Zbor pevcev, ki je v cerkvenem stilu zapel uvodno pesem, se je ponorčeval iz njega, češ da je bil na rehabilitaciji (kar je res, večkrat!), da je car in kralj (tudi to je res), globalen, razen v ZDA (spet drži) in da bo nekega dne posvečen v viteza (kar bi bilo lahko tudi res).

Ker je turneja zastavljena kot boksarski dvoboj med dvema Robbiejema, pride pevec na oder v boksarski halji, med prvo pesmijo pa navihano večkrat pokaže črne boksarice. Ko haljo sleče, je oblečen v nabrano škotsko krilo, okrog njega plešejo seksi plesalke v svetlečih boksarskih dresih in s čeladami na glavah. Robbie poje svoj znani komad: Let me entertain you! Naj vas zabavam! In nas je.

Včasih nisem bil tako debel! Moja kritična hči je takoj opazila, da se je Robbie v zadnjem času spet zredil (to je itak njegova nenehna težava), bil je zalit v obraz, ima prav lep podbradek in malo trebuščka. Še sam je priznal: »Včasih nisem bil tako debel!« Frizura je modna, spodaj zabrit, zgoraj irokeza, tatuji po rokah in vratu. Pleše, poje, ko se nasmeje v kamero, je publika njegova. Občinstvo je pretežno žensko (kot na koncertih Jana Plestenjaka), no, seveda se vmes najdejo tudi moški, ki brez sramu pojejo njegova besedila. Nekaj so jih s sabo pripeljale ženske, drugi so prišli sami. Najmlajših ni med njimi, njegova publika se začne pri 25, 30 letih. Robbie je čisto prepoten že pri drugi pesmi, proti koncu koncerta potoži, da je bolan in da ni vedel, da ima pred sabo še pet koncertov. To je sicer težko verjeti, morda pa je s tem opravičil zelo zgoden odhod z odra. Po zgolj uri in pol. Brez vrnitve in bisov. Neverjetno.

»Moje ime je Robbie fuck… Williams! Nocoj ste moji!« Robbie zelo rad uporablja besedo na f in očitno jo je prenesel tudi na svojega sina, o katerem nam je povedal zgodbico. »Zadnjič se peljeva v avtu in moj sin mi reče: 'Očka, poglej, koliko f… dreves je ob cesti!' Pa sem mu rekel: 'Sine moj, če je ob cesti samo 30 dreves, ne moreš reči f…, za to jih mora biti najmanj sto!'« No, toliko o Robbiejevi napredni vzgoji! In potem reče, da si želi, da bi mu sin nekoč rekel: »Oči, rad imam življenje.« In zapoje pesem I love my life. Vse mu je oproščeno.

Enkrat gre med poslušalce in poljubi nekaj deklet v prvi vrsti, dekleta so kajpak blažena in evforična. Za moške je poskrbljeno s pirotehniko, rakete švigajo v zrak, ognji zagorijo vsake toliko časa in ogrejejo odprto areno. Med občinstvo izstrelijo toliko belih in rumenih lističev, da je vse prekrito z njimi.

»Nekoč sem bil v skupini Take that,« pojasni tistim pod 30 let in doda, da so bile njihove pesmi, no, »shit« (drek). V čast Georgeu Michaelu zapoje njegovo pesem Freedom, pravi, da bi z njim počel še kaj drugega. Sledi še cela vrsta pesmi drugih avtorjev, a samo refreni, Simply the best Tine Turner, Kiss Princa, Stayin’ Alive Bee Gees, vse to pa sklene z besedami: »Absolutely f… fantastic!« Rdeča nit večera je beseda na f.

Robbiejev oče na odru. Kakšen je Robbie na odru? Zabaven, totalno zvezdniški, karizmatičen, simpatičen. Robbie Williams pač. Poje, skače in pleše, potem pa spet oznani, da ne ve, ali bo zdržal še pet koncertov. Ko pa pogleda v kamero s tistim svojim nagajivim pogledom … najbrž ta večer ni ženske v dvorani, ki ne bi Robbieja odpeljala domov. Je zabaven, duhovit, dobre volje, nasmejan, poln duhovitih zgodb in vzklikov. No, začinjenih z besedo na f… pa neznansko seksi. Hm, saj najbrž je doma čisto dolgočasen, običajen moški, kajne?

In – pomislite – ko nas je že do konca očaral, na oder pripelje svojega očeta, šarmantnega možakarja v letih, ki prav tako zapoje, in to niti ne slabo. S kamero na palici nas Robbie nato še zaprosi, naj zapojemo pesem za rojstni dan njegovemu prijatelju Stewartu. In jo zapojemo. Z veseljem.

Nadaljevanje in konce napete zgodbe si lahko preberete v 36. številki revije Zarja (4. 9. 2017).