Zgodbe

Frančišek in Satanov dim

Jelka Sežun
13. 11. 2017, 23.00
Deli članek:

Kdo moli za papeževo smrt?

 Štiri leta po tem, ko je bil izvoljen za papeža, je Frančišek eden najbolj osovraženih ljudi na svetu. Menda. Kdo ga tako zelo sovraži? Zanesljivo ne ljudske množice, te papeža obožujejo. In tudi ne ateisti, ti se s papežem ne ukvarjajo veliko. Ali muslimani. Ali pravoslavci. Ali protestanti. Ne – ljudje, ki se jim je papež najbolj zameril, so katoliki. No, nekateri katoliki: najkonservativnejši del Katoliške cerkve meni, da bo Frančišek uničil Cerkev. Ali z besedami enega od njih, »papež Frančišek je v vojni z Vatikanom. In če zmaga, se bo Cerkev razsula.« Če vprašate kazahstanskega nadškofa, so Frančiškovi nazori o homoseksualnosti (»Kdo sem jaz, da bi jih sodil?«) in ločitvi v Cerkev vnesli »Satanov dim«. Vse to zaradi ene same opombe.

Vonj po zažganem. Eden od razlogov, da so kardinala Bergoglia leta 2013 izvolili za prvega neevropskega papeža moderne dobe, je bilo pričakovanje, da bo naredil red v rimski kuriji. Ampak on je naredil še veliko več kot to. Da si bo nakopal sovražnike, je bilo sicer pričakovano – nihče pa ni pričakoval, da jih bo imel toliko. Po samo štirih letih papeževanja kar četrtina kardinalskega kolegija meni, da se Frančišek spogleduje s herezijo. Septembra je 62 nezadovoljnih katolikov, med njimi nekaj takih, ki so ali so bili na visokih položajih v Cerkvi, objavilo odprto pismo in v njem v sedmih točkah Frančiška obtoževalo krivoverstva. A od več kot 4000 škofov ga je podpisal le eden. Pa še ta ima že 94 let.

Obtožiti papeža krivoverstva je huda stvar. Cerkvena doktrina pravi, da se papež glede vere ne more motiti – če se pa vendarle moti, ne more biti papež. In če ima prav, to pomeni, da so se motili njegovi predhodniki na prestolu sv. Petra. Kar je pa tudi nezamisljivo. In zato Katoliški cerkvi nekateri napovedujejo skorajšnji razkol. V srčiki spopada je tole vprašanje: naj se svet prilagaja Cerkvi ali naj se Cerkev prilagaja svetu? Papež Frančišek meni, da slednje, njegovi nasprotniki pa hočejo, da Cerkev postavlja pravila, svet pa naj ji ponižno sledi.

Tisto, kar je konservativne katolike najbolj razjezilo, pravzaprav ni nič revolucionarnega, papež je samo predlagal, da se uradno prizna tisto, kar se v praksi že dolgo izvaja: da bi ločenci smeli prejeti obhajilo. Konservativnejši del Cerkve se še vedno in za zmeraj krčevito oklepa pravila, da je kontracepcija prepovedana, seks pa dovoljen samo v zakonu, ki traja do smrti enega od partnerjev, Frančišek se pa zaveda, da ta prepričanja nimajo nič z resničnim življenjem. In je to v eni sami plahi opombi v svojem delu Radost ljubezni (Amoris laetitia) tudi zelo milo izrazil – v osmem poglavju opomba številka 351 pravi, da nekateri znova poročeni ločenci ali koruzniki »lahko živijo v božji milosti … in pri tem prejemajo pomoč Cerkve«. V določenih primerih, pravi opomba, »to vključuje tudi pomoč zakramentov«. »Rad bi opomnil duhovnike,« piše papež, »da spovednica ne sme biti mučilnica, temveč srečanje z božjo milostjo.«

Spopad Titanov. Eden glavnih in najbolj javnih Frančiškovih nasprotnikov je ameriški skrajno konservativni kardinal Raymond Burke, plečat možakar, ki se za posebne priložnosti rad odeva v čipke in vezenine, za zares posebne priložnosti pa si nadene škrlatno ogrinjalo, ki je tako dolgo, da morajo za njim stopicati paži in mu držati rob. Burke odločno nasprotuje ženskam v duhovništvu, gejem, splavu in kontracepciji, podpira mašo v latinščini in je prijatelj zloglasnega ameriškega konservativca Steva Bannona, ki je šepetal v uho (in najverjetneje to še vedno počne) predsedniku Donaldu Trumpu.

Burke je bil pomembna oseba v vatikanskem internem sodnem sistemu – do leta 2014, ko ga je Frančišek odpustil in si s tem pridobil hudega sovražnika. Še hujši sovražnik je postal, ko ga je papež odpustil s še z enega pomembnega položaja, iz odbora za liturgijo. Burke je pristal v nadzornem odboru Malteških vitezov.

Spopada s papežem pa še ni bilo konec. Leta 2016 so odpustili voditelja reda, ta se je pritožil papežu in Frančišek ga je vrnil na položaj, za nameček je pa Burkove pristojnosti predal nekomu drugemu. To ni bila več samo bitka, to je bila vojna.

Več v Zarji št. 46, 14.11.2017