otrok, otroci, osnovna-šola, škofja-loka, koronavirus, šolska-pot Svet24.si

Starši naj ne pozabijo obvestiti delodajalca, ...

delavec, gradbenik Svet24.si

Če ga najdete, se ga držite kot klop!

20210503-01058074 Necenzurirano

Basen o novinarstvu #kolumna

20180217-00841525 Reporter.si

Janez Janša in Jelka Godec se lahko skrijeta v ...

predor Ekipa24.si

Grozljivka v predoru! To naj bi bile okoliščine,...

Keba in Severina Odkrito.si

Se res “prodaja” za 10 evrov?

sveca Ekipa24.si

Huda tragedija! V nesreči na pripravah na ...

Zgodbe

Osamljene, bolne, revne – in svobodne

Statistika pravi, da v Sloveniji živijo ženske osem let dlje kot moški, proti koncu življenja so torej večinoma vdove z nizko pokojnino, z otroki, ki morda živijo daleč proč ali pa niso posebej razumevajoči (in tudi sami revni), da so torej brez pomoči in socialnih stikov, neredko tudi žrtve nasilja. Včasih nas katera pokliče, v glavnem ne tožijo o pomanjkanju denarja, temveč o tem, da so osamljene, da jim nagajajo, da nihče ne jemlje resno njihovih bolezni in da se bojijo, da bodo nekega dne umrle, pa jih dolgo ne bo nihče našel. Raziščeš, ali lahko pomagaš, a se pogosto izkaže, da so pristojni naredili, kar so mogli in znali. Da se klobčič pač včasih ne da odmotati.

Avtor:

Sonja Grizila

Značke:

Kar bo, pa bo. Nikoli ne bom pozabila zgodbice, stare vsaj trideset let. V domu upokojencev sem obiskala gospo, ki smo ji obljubili, da jo popeljemo s panoramskim letalom nad Triglav. Ugotovila sem, da že dolgo živi v domu s prijateljico, že zdavnaj sta se dogovorili, da bosta življenje zaključili skupaj (otroci obeh so bili v tujini), in sta to tudi izpeljali. Ob slovesu sta se objeli in poljubili, jaz pa, da jo bomo vendar kmalu pripeljali nazaj, za obe v letalu namreč ni bilo prostora. Ah, midve se vsak večer poljubiva, ker ne veva, ali bova zjutraj še živi, poljubiva pa se tudi vsako jutro od veselja, ker sva že živi – sta mi smeje pojasnili. Takrat sem si zaželela, da bi tudi sama, če bom seveda učakala tako visoko starost (imeli sta čez devetdeset let), živela v takšnem sožitju in imela tak odnos do življenja, ki mi je še preostalo.   

Najbrž že slutite, da to pot ne bom udrihala po zdravstvu, starejši namreč predstavljajo največji strošek, pa po ministrstvih, socialnih službah in občinah, ki ne zgradijo dovolj domov, ampak bom ostala bolj na naši strani. Kako si predstavljamo zadnja leta svojega življenja? Kdo bo skrbel za nas, ko bomo obnemogli, pri tem se sploh nismo prijavili v bližnji dom, ker tja preprosto nočemo? Kdo bo plačeval stroške za ogromno hišo, v kateri smo ostali sami, kdo nas bo nosil po stopnicah v četrto nadstropje v bloku brez dvigala, komu bomo zaupal svoje finance, ko več ne bomo mogli ven? Kdo bo naš skrbnik, ko nas bo zdelala invalidnost, kap, duševna bolezen ali demenca, ki prizadene tretjino starejših od osemdeset let? Nikar ne zamahnimo z roko in ne recimo »bo, kar bo«, ker je to najslabše, kar lahko storimo takrat, ko smo že priletni, a še zmeraj pri močeh.

Jaz vam jo dam. Pa si poglejmo resnično zgodbo, ki bi lahko bila model sožitja med mladimi in starejšimi. Zakonca, intelektualca, sta se s svojimi tremi otroki sprehajala po parku ob robu mesta in vprašala starejšo gospo, ki je delala na vrtu, ali morda ve za kakšno hišo v bližini, ki je naprodaj. Morda pa vem, je rekla in postavila zelo veliko vprašanj. Očitno je bila z odgovori zadovoljna, saj je rekla »jaz vam jo dam«. Po desetletjih se je vrnila iz tujine, brez bližnjih sorodnikov in že precej v letih, a zdrava in jasne glave. Hitro so se dogovorili in kar precej let preživeli skupaj. »Brez njih bi morala že zdavnaj v dom, tako pa lahko živim, kot mi je všeč,« mi je rekla. V resnici sploh ni dopustila, da bi ji preveč stregli, bom že povedala, ko ne bom več zmogla, jim je dopovedovala. In kopala po vrtu skoraj do zadnjega.

Takšnih zgodb je kar nekaj, nimajo ravno vse srečnega konca, saj obdarovanci včasih ne izpolnjujejo obljub in dolžnosti, odnos pa se lahko sfiži tudi zaradi duševnih težav dobrotnikov, ki se lahko pojavijo v visoki starosti. Kar veliko takšnih dogovorov se konča na sodišču, ko hočejo eni prekiniti pogodbo, drugi zahtevajo nazaj vse, kar so vložili v hišo, nastradajo pa oboji. Najbrž za takšne medsebojne dogovore niso dovolj samo odvetniki in notarji, ampak bi morale za to skrbeti posebne službe, ki bi opozorile vpletene na vse pasti, ki se lahko pojavijo, in tudi odigrale vlogo mediatorja, če bi bilo treba.

Nikoli mi še ni bilo tako lepo. Izkušnje kažejo nekako takole – moški, ki ostanejo na starost sami, se lažje odločijo za bivanje v domu ali pri katerem od otrok, ženske pa nikakor nočejo od doma. Še nikoli mi ni bilo tako lepo, pogosto pravijo predvsem tiste, ki so vse življenje skrbele za otroke in vnuke, se uklanjale možu, naredile vse, kar se je od njih pričakovalo, nase pa niso utegnile nikoli misliti. In potem nenadoma svoboda, čeprav s skopo pokojnino. »Končno lahko zjutraj vstanem, kadar se mi zljubi, si skuham, kar imam rada, gledam tiste programe na televiziji, ki so meni všeč, se cele ure pogovarjam s prijateljicami po telefonu in šivam gobeline, pa čeprav se zdi to mojim smešno in odveč,« pravi upokojenka, ki po moževi smrti živi sama v hiši z vrtom. Otroci živijo blizu, vsaj enkrat na dan pridejo naokoli, tako da ve, da ji bodo pomagali in se pogovorili z njo, ko si bo to želela. Mnoge vdove ali samske ženske v poznih letih so s svojim samotnim življenje zadovoljne, dokler lahko hodijo naokoli, se vključujejo v družabno življenje in vabijo druge v svoj dom. Zaplete se, ko ne morejo več skrbeti zase, kar se lahko z zlomljeno roko ali kolkom zgodi čez noč. Kaj pa zdaj? Pa saj niti ni treba, da se zgodi kaj dramatičnega, starejši pač opešajo, nehajo si kuhati, pospravljati, skrbeti za higieno in jemati zdravila, včasih tega bližnji zelo dolgo ne opazijo, še posebej če imajo stike predvsem po telefonu, ki vse prenese. »Pa saj vsak dan hodim na tržnico in si kuham,« mi je po telefonu zatrjevala mama, pa čeprav je komaj pridrsala do kopalnice in je dobivala kosilo iz bližnjega doma. In je seveda pozabila, da sva se videli prejšnji dan. Skratka, ženske, ki so se do svobode prebile šele na starost, se zelo težko sprijaznijo s selitvijo v dom ali k otrokom, tudi če imajo za to možnost. Ko jih sprašuješ, kakšen načrt imajo za potem, ko ne bodo več mogle skrbeti zase, je odgovor zelo podoben – nobenega. Računajo, da bodo takrat tako ali tako precej na koncu, da bodo najbrž v kakšnem domu ali v bolnišnici in da najbrž sploh ne bodo vedele zase.

Več v Zarji št. 5, 30. 1. 2018.