Zgodbe

Zli titan moderne dobe

Jure Aleksić
11. 7. 2018, 10.09
Posodobljeno: 11. 7. 2018, 10.13
Deli članek:

Jeff Bezos, najbogatejše bitje, kar jih je kadarkoli živelo.

Reuters/Revija Zarja
Jeff Bezos

Ja, daleč smo prišli v tej naši kolektivni psihozi, v kateri en sam mož finančno tehta krepko več od stotih svetovnih držav skupaj. Natanko to velja za Jeffa Bezosa, knjigotržca, inovatorja in sužnjelastnika, ki se je prav letos dokončno ustalil na prestolu uradno najbogatejšega človeka na planetu. Ustanovitelj in glavna gonilna sila globalne turbokorporacije Amazon je po zadnjem štetju težak reci in piši 141 milijard dolarjev. Kar je več kot za polovico več kot premore drugouvrščeni Bill Gates. Jeff Bezos – mož, ki je za vedno spremenil, kako nakupujemo – tako ni samo najbogatejši mož na svetu. Ne, to je daleč najbogatejše bitje, kar jih je kdaj živelo.

Poceni, udoben in zanesljiv – tako Amazon ocenjujejo legije zvestih strank, zaradi katerih je vrednost podjetja med februarjem 2012 in januarjem 2018 poskočila za 560 odstotkov. A če si jo malo podrobneje pogledaš, to žal ni zgodba o nekom, ki bi svet spremenil na bolje. V resnici je kvečjemu nasprotno. Pravzaprav gre za sago o možaku, za katerega bolj duhoviti kritiki pravijo, da mu manjkata samo še monokel in bela mačka, da bi bil tipični glavni zlikovec iz kakega filma z Jamesom Bondom.

Kje sploh začeti recenzijo Bezosovega vpliva na to velikansko pretežno modro žogo, ki jo vsi skupaj naseljujemo? Najbrž bo najbolje, da kar pri tem, kako Amazon ravna s svojimi zaposlenimi.

Sveta groza robotov. Že vsaj od leta 2013 namreč vemo, da zelo surovo. Takrat je namreč angleška novinarka Carole Cadwalladr za Guardian napisala odmevno reportažo o tem, kako se je kot navadna delavka vtihotapila v Amazonov logistični center v Walesu. In popisala morasto krajino dolgih delavnikov, nizkih mezd, nenehnega agresivnega nadzora in na dolgi rok uničujoče visokih norm. Skratka moro, v katero se vsako jutro prebudijo tisoči in tisoči Amazonovih fizikalcev.

Tudi ko se je v enega izmed Amazonovih obratov vtihotapil novinar Daily Maila, je lahko na lastni koži ocenil, da podjetje svoje delavce obravnava kot živali. Jih goni do roba fizičnega sesutja … In pogosto še dlje.

Po besedah sindikalistov so pri Amazonovih delavcih obrabe mišic in skeleta ter tesnobni sindromi zgolj vrh ledene gore. Nekatera poročila so govorila celo o tem, da Amazon pri zdravju svojih zaposlenih tako varčuje, da nekatera skladišča sploh nimajo urejene klime … In da je bil v ta namen v peklenskih poletnih mesecih pred njimi trajno parkiran rešilec. Ki je čakal, da bo omedlele delavce prepeljal do najbližjega zdravnika, ker se je to očitno bolj splačalo, kot če bi podjetje investiralo v človeka vredno delovno okolje.

S tem pa serija tovrstnih ekspozejev še ni končana. New York Times je z naslednjim namreč razkril, da se nič kaj dosti slajše ne godi niti Amazonovim belim ovratnikom. Tudi njihove dnevne more so prepojene z maratonskimi sestanki, nenehnim napol histeričnim hlastanjem po storilnosti, ovajanjem drug drugega pri šefih in upravičeno paranojo na vižo, kaj bo z njimi, če zbolijo.

Bezos se je v enem svojih rednih pisem delničarjem kar sam pohvalil, da svoje delavce rad opomni, da se morajo zjutraj zbuditi prestrašeni. In kot je sijajno strnil Marcel Štefančič v Mladini: »Delavci molčijo, trpijo, hitro obupajo, omagajo, izgorijo, presahnejo, ugasnejo – in zamenjajo jih novi. Amazon orjaške logistične centre postavlja v krajih, kjer je brezposelnost izredno visoka in kjer kakih priložnosti za delo zlepa ne bo. Amazonci v povprečju vzdržijo samo eno leto. Potem izgorijo, ugasnejo, obupajo, odmrejo, žrtve deregulirane distopije, ki je na tem, da postane novi standard, nova normalnost.«

Ali kot je položaj opisala angleška sindikalistka Elly Baker: »Delo je fizično zelo naporno. A še bolj naporen je stres, ker jih ves čas nekdo opazuje in pazi, da ne bi slučajno padli pod določeni nivo storilnosti. V takih okoliščinah ne moreš biti navadna oseba. Ves čas se od tebe pričakuje, da boš nadpovprečen Amazonov robot.«

Miljarde, oprane davkov. Dobro, bodo rekli tisti z bolj ožuljenimi srci: dobro, delavci so pač na tem svetu zato, da trpijo. Amazon pa ne ustvarja bogastva samo zase, temveč za vse nas, saj z davki skrbi tudi za skupno dobro, kajne?

Odgovor na to razumno misel se žal glasi: niti ne. Leta 2014 je Amazon v Veliki Britaniji v državnega prašička recimo vplačal samo slabih dvanajst milijonov funtov. Kako je to mogoče? Hja, ker je za 5,3 milijarde funtov britanskih naročil sprocesiral preko svoje luksemburške veje. Kjer so enako vešče sprocesirali milijarde in milijarde, ki so jih uplenili po Nemčiji, Franciji in drugih velikih evropskih gospodarstvih.

Ko rečemo sprocesirali, mislimo seveda oprali skoraj vseh davkov. Amazonov nekdanji davčni čelnik Bob Comfort je v nekem intervjuju pozneje izjavil, da se je Jean-Claude Juncker, takratni premier Luksemburga, že leta 2003 do Amazona obnašal kot poslovni partner.

(Spomnimo se, Jean-Claude Juncker je natanko tisti rdečenosi veseljak, ki se strastno lupčka s komerkoli se le lahko, celo z Mirom Cerarjem … In ki je pozneje postal capo Evropske komisije.)

Ob takih poslovnih partnerjih ni nič čudnega, da je Amazon leta 2015 imel debelih 107 milijard dolarjev prometa, a samo 596 milijonov dolarjev dobička. Torej komajda pol odstotka.

Zvezda smrti. Borne davčne bilance ne pomenijo, da posli ne cvetijo. Amazon je lovke svojega vpliva razširil na zastrašujoče široko paleto različnih industrij. »Če merite moč s tem, koliko upravljalcev podjetij ponoči ne more spati zaradi nekega podjetja, v tej tekmi gotovo zmaga Amazon,« je strahove tekmecev povzela analitičarka Lina Khan.

Od desetih največjih gospodarskih panog v ZDA se Amazon danes ukvarja z devetimi. Za zdaj se sramežljivo drži stran samo od nepremičnin. Kar seveda ne pomeni, da tudi nepremičninarji od strahu ponoči ne spijo.

Kdor misli, da je Amazon danes pač samo ustrezno večja verzija tistega osnovnega podjetja za spletno nakupovanje, se krepko moti. Zdi se, da je Amazonova ambicija, da bi počasi prevzel in »optimiziral« vse, kar obstaja. Podjetje ima tako danes verigo dostave hrane na dom, spletni servis za nakupovanje glasbe, poleg tega ustvarja filme, televizijske oddaje in računalniške igre. Ob tem veselo trži oglase, lastnoročno procesira spletna plačila in celo izdaja posojila. V lasti ima celo vrsto najprestižnejših svetovnih spletnih strani … Samo za primer filmofilsko meko IMDb.com, ki jo uporabljajo skoraj vsi, ki jih poznam.

Več lahko preberete v reviji Zarja, 28, ki je izšla 10. julija.