Zgodbe

Vdirala sta v ameriško vilo – in ju niso zaprli

Lidija Jež
8. 8. 2018, 07.01
Deli članek:

Pianistka Tatjana Kaučič in klarinetist Dušan Sodja, člana Slovenske filharmonije, sta leta 1994 ustanovila Duo Claripiano. Od tedaj ju ljubezen ne povezuje samo v skupnem življenju, temveč tudi v glasbi.

Revija Zarja
Pianistka Tatjana Kaučič in klarinetist Dušan Sodja

Leta 2000 je izšla njuna prva plošča Legende, ki jo je odlično ocenila tudi revija BBC Music; od leta 2009 pa sistematično snemata skladbe slovenskih skladateljev in jih predstavljata na svojih koncertih po svetu. Na njuno pobudo je leta 2015 stekel projekt vključevanja ljudskih tem v sodobno slovensko klasično glasbo, lani pa je v sodelovanju z Radiom Slovenija izšla zgoščenka V objemu dvojine; del tega projekta sta predstavila tudi na Svetovnem srečanju klarinetistov na Floridi. Ker pa od umetnikov, ki so prepotovali svet, redkokdaj slišimo zanimive prigode s poti, smo ju povprašali predvsem o tem. In sta se začela muzati.

V to vilo je treba udreti. »Ali si predstavljate mojega nežnega moža, kako v prestižni četrti Los Angelesa meče opeko v okno razkošne vile z lepim vrtom in bazenom? Šipa pa se niti odrgnila ni, ker je bila neprebojna. In zato sva morala iskati druge načine, kako priti v hišo, kjer so bili najini kovčki, njegov klarinet in letalski vozovnici za let tistega popoldneva,« pripoveduje Tatjana. V LA sta bila leta 2011 na svetovnem srečanju klarinetistov, kjer sta poleg slovenskih avtorjev zaigrala tudi delo škotske skladateljice Willme Paterson. Skupaj s Patersonovo sta bila nekaj dni gosta njene hčere, ki je z otroki in možem – direktorjem filmske fotografije, med drugim tudi v Vojni zvezd – začasno živela v Los Angelesu. Po navdušujočem svetovnem srečanju klarinetistov in prijetni družbi pa je prišel dan slovesa: gospa Paterson je imela let nazaj na Škotsko že zjutraj, Dušan in Tatjana pa pozno popoldne. Imela sta še čas za ogled mesta, ko pa sta se vrnila, sta ugotovila, da sta jima gostitelja, ki sta imela čez dan službene obveznosti, dala napačne ključe. Ker nista mogla do kovčkov in vozovnic, sta preračunala, da bo strošek za razbito šipo manjši, kot odpoved leta, če bi bilo to sploh mogoče. Nista vedela, kako se piše hči gospe Paterson, nista imela njenega telefona, tudi pri sosedih nista nič izvedela ... In ker se šipa ni razbila, sta na vrtno mizo postavila stol, da je Dušan splezal do strešnega okna ene od kopalnic, ki je bilo odprto, toda preozko, da bi se skozenj spustil v prostor. Vsa tresoča se je že skoraj poizkusila udreti v hišo tudi Tatjana, takrat pa se je družina pripeljala domov. Zagata je bila zadnji trenutek rešena, toda skoraj bi morali reševati tudi gostiteljeve otroke, ki so bili navdušeni nad tem, da bi vstopali v hišo skozi strešno okno ... 

V šoli za kraljevo družino. Delo Willme Paterson sta že dolgo pred tem, leta 2000, igrala v osrednji Škotski v cerkvi v Tomintoulu, ki je ugledno koncertno prizorišče. Temu koncertu je sledila zelo dobra kritika, prebrala jo je tudi gospa Hovenden, ki za koncert ni vedela, zato pa je naročila njuno ploščo. V zahvalo zanjo je gospa mimogrede omenila, da bo jeseni prišla v Slovenijo. Da to ni bila le vljudnostna fraza, je potrdila s telefonskim klicem in ju vprašala, ali imata čas, da bi skupaj spili skodelico čaja ... Izkazalo se je, da je ta starejša gospa – imela jih je že okoli 80 – prišla v Ljubljano samo zato, da ju spozna. Začelo se je lepo prijateljstvo in gospa je prišla tudi na njuno poroko. Hkrati pa jima je organizirala koncert v Gordonstoun school v pokrajini Moray – v šoli, kjer se je šolal že vojvoda Filip, nato princ Charles in drugi člani kraljeve družine. Tudi na tem koncertu sta predstavila slovensko glasbo ter seveda škotsko, gospa Hovenden pa je predlagala, da škotske ljudske pesmi zapoje pevka – škotska grofica. Pela je ogrnjena v šal z vzorcem tartan (znani škotski karo), in sicer v barvah njene grofovske rodbine – zeleni, vijolični, beli in črni.

Tatjana in Dušan sta prenočevala v njenem gradu iz 17. stoletja, v katerem so sobe opremljene z originalnim pohištvom, tapetami ... Veličasten koncertni dogodek se je tudi grofici zapisal v srce in z njima je nastopila še enkrat – v Sloveniji na gradu Turjak. In takrat sta jo osvojila še enkrat – z lepotami Slovenije.

Armenska gostoljubnost. Posebna avantura je bila tudi Armenija – leta 2010 sta bila povabljena na glasbeni festival, ki je potekal v njihovi narodni galeriji. Malo sta oklevala, ker je bil njun nastop napovedan prav na datum Tatjaninega rojstnega dne, vendar sta povabilo le sprejela. Potovala sta z Dunaja in pristala v Erevenu ob pol petih zjutraj. Nerodna ura, sta si rekla in razmišljala, kako bosta prišla do hotela. Toda čakalo ju je presenečenje, na letališču sta ju sprejeli dve ekipi – predstavniki organizatorja in ekipa tamkajšnje televizije. Dušan se je moral »sredi noči« znajti in pripovedovati o potovanju, o tem, katere skladbe sta izbrala za nastop in zakaj. Ves čas bivanja v Armeniji sta bila deležna izjemne gostoljubnosti in na koncu jima je polna dvorana navdušeno zaploskala. Tatjana se jim je zahvalila v armenščini in dodala, da je s tem koncertom najlepše praznovala svoj rojstni dan. Prav ganljivo je bilo, ko ji je ob tem začelo več kot 400 obiskovalcev koncerta spontano peti Happy birthday. Med poslušalci je bil tudi častni konzul Slovenije in po koncertu so mu mnogi čestitali, češ, kako mu je uspelo tako odlično povezati datum koncerta in Tatjaninega rojstnega dne. Vendar pa sam o tem ni nič vedel.

Romantični večer ob Osojskem jezeru. Lepi so spomini na prireditev Koroško poletje leta 2011 – umetniški vodja festivala ju je prišel poslušat v Ljubljano, saj samo posnetki niso bili dovolj za povabilo. Da se je pravilno odločil, pa je potrdil tudi avtobus prijateljev iz Slovenije. Toda pred koncertom so imeli še »turnejo« po koroških krajih, v katerih so ustvarjali mnogi skladatelji – od Bramsa in Mahlerja do Berga. Zvečer pa so morali zaradi »okrepitve« iz Slovenije na koncertnem prizorišču dodajati sedeže. 

Včasih ni treba nič narediti ... Tatjana in Dušan igrata v duu že 24 let, ljubezenski par pa sta 23 let. V tem času sta posnela pet plošč, Tatjana pa si je vendarle želela posneti tudi solo CD: »Za to moraš kaj narediti! Ali misliš, da te bo kar nekdo poklical po telefonu in te vprašal, ali bi posnela solo CD?« ji je govoril Dušan. Pa se je zgodilo prav to: poklical jo je italijanski založnik založbe Pizzicato Helvetia in jo vprašal, ali bi bila pripravljena posneti opus italijanskega skladatelja Riccarda Fabrisa za klavir solo. Album je izšel leta 2007, Tatjana ga je predstavila tudi na Italijanskem kulturnem inštitutu v Ljubljani.

Več v Zarji št. 32, 7. 8. 2018.