nakupovanje, trgovina, denar, denarnica, spar, prehranski-izdelki Svet24.si

Primerjava cen dobrin v Sloveniji in na Hrvaškem:...

profimedia-0487110156 Svet24.si

Prav so imeli tisti, ki so trdili, da je zanjo ...

15-pacnik vila-pl Necenzurirano

Tožilstvo želi zaseči bogataševo vilo na Bledu

jansa kmetic-pl Reporter.si

Tako Janševa strankarska trobila na skrajno ...

Adele Milloz pm Ekipa24.si

Tragedija: Nekdanja svetovna in evropska prvakinja...

Ezra Miller Odkrito.si

Zvezdnik filma 'The Flash' Ezra Miller se zdravi ...

maribor Ekipa24.si

Joj, kakšen udarec! Evropski tekmec Maribora z ...

Zgodbe

Skotopični sindrom – kaj je to?

»A tako moja učiteljica vidi črke?! Zato se jezi name, zakaj ne berem! Tudi ona ne bi brala, če bi se ji črke premikale pred očmi,« je izjavila ena izmed deklic s skotopičnim sindromom potem, ko je na besedilo položila barvno folijo in je z lahkoto brala. Ne vidimo vsi enako. Nekaterim črke plešejo pred očmi, vrstice se zvijajo, izstopajo, nekaterim se meglijo, lahko pa vam je branje črnih črk na belem papirju zgolj neprijetno. Ampak plešoče črke so še najmanjši problem, ljudje imajo zaradi obremenitve s svetlobo, ki smo ji danes izpostavljeni veliko bolj kot pred leti, izjemno hude težave – od grozljivih migren do pekočih možganov. Vse te težave lahko spravimo pod skupni imenovalec – skotopični sindrom.

Na pomoč, črke se premikajo! Skotopičnost bi lahko v slovenščino prevedli kot oteženo gledanje, skotopični sindrom pa je pomanjkanje percepcije ene ali nekaj od barv v barvnem spektru (mavrici). »To ni del ali oblika disleksije – nekdo, ki ima disleksijo, nima nujno skotopičnega sindroma, lahko pa imaš skotopični sindrom, pa nimaš disleksije. Gre za to, da pri tistih s skotopičnim sindromom ena barva na poti od oči po vidnem živcu do vizualnega korteksa malenkost zamuja. Vse informacije ne pridejo sočasno, zato morajo možgani strašno 'preračunavati', da nam nekaj prikažejo pravilno. Težava namreč nastane, ko gledamo belo barvo, kajti od bele barve se morajo odbiti popolnoma vse barve, da bi nam jo naši možgani prikazali kot belo. Večina gradiva v šoli pa je s črnim besedilom na beli podlagi in možgani imajo s tem ogromno dela,« pojasni andragoginja doc. dr. Polona Kelava z Inštituta za skotopični sindrom (Irlen klinika Slovenija). Težava torej ni v vaših očeh, ampak gre za nevrološki problem, ki pušča posledice na očeh.

Po nekaterih raziskavah ima skotopični sindrom od 10 do 12 odstotkov populacije, po drugih raziskavah pa celo od 12 do 14 odstotkov. »V enem razredu s 30 otroki bosta zagotovo imela dva od njih izražen skotopični sindrom. Predstavljajte si, da imate v generaciji šestih razredov na neki šoli šest otrok, ki zelo slabo berejo. Morda bi lahko dva izmed njih že čez dva dni bolje brala, če bi jima pravilno pomagali,« pojasnjuje Kelava.

Osebam s skotopičnim sindromom pri branju namreč pomagajo barvne folije ali posebna očala. Za kakšne čarobne folije torej gre? »Res so čudežne,« se strinja prof. dr. Ana Krajnc, ki se proučevanju skotopičnega sindroma posveča že dvajset let, in tudi razume nejevero nekaterih ljudi, ki menijo, da gre znova za kakšen novodobni čira čara. »Ampak to ni nobena čarovnija, temveč sloni na raziskavah psihologinje Helen Irlen (leta 1992 je izdala knjigo Berimo z barvami), ki je poleg barvnih folij zasnovala tudi skotopična očala, prilagojena posamezniku.«

Vsega so krivi barvni ovitki. Da so odkrili, kako barvne folije pomagajo otrokom, ki imajo težave z branjem, je krivo naključje. V začetku osemdesetih let so na trg prišli barvni plastični ovitki za knjige in zgodilo se je, da so otroci naslov knjige z lahkoto prebrali, vsebine v notranjosti – črnih črk na belem papirju – pa niso mogli. To zanimivost so med svojim delom odkrile učiteljice na Novi Zelandiji, tudi v Ljubljani so učiteljice poročale o otrocih, ki lahko preberejo samo naslov pod barvnim ovitkom. Nekateri so začeli brati z uporabo majhnih folij rožnate in modre barve, vendar je to za premostitev skotopičnega sindroma premalo. Zdaj strokovnjaki, presojevalci, delajo s celimi serijami folij različnih barv in odtenkov.

Kako je mogoče, da smo 30 let tavali v temi in nismo vedeli za tako preprosto rešitev za otroke, ki so bili v šoli označeni za neumne, imeli pa so zgolj težave z branjem – ker črk niso videli tako kot večina? »Pred leti je bil skotopični sindrom veliko manj izražen in ne moremo reči, da je zdaj v porastu. Porasla pa je naša obremenitev s svetlobo – neprestano buljimo v ekrane (od televizorjev, računalnikov, tablic do telefonov) in to je velika obremenitev za možgane! Bistveno večja kot pred 40 leti, ko so gledali televizijo samo nekaj časa zvečer, brali so z bolj »umazanega« papirja, več so bili v naravi, pri naravni svetlobi. Poleg tega pa imamo neonske luči, ki so za nekoga s skotopičnim sindromom strup!« razlaga Kelava. Neonske luči, ki so jih polne vse naše ustanove, od šol, zdravstvenih domov, uradov do nakupovalnih središč, goljufajo pri tem, da sestavijo belo svetlobo. Bela svetloba neonskih luči je popolnoma drugačna kot dnevna svetloba. »Možgani nekoga, ki nima skotopičnega sindroma, razumejo, da je ta svetloba drugače sestavljena, in se v trenutku brez posledic prilagodijo. Možgani nekoga, ki ima skotopični sindrom, pa že tako težko sestavijo belo barvo, neonske luči pa jim to še dodatno grozljivo otežijo.«

Več v Zarji, št. 33, 14. 8. 2018