otrok, otroci, osnovna-šola, škofja-loka, koronavirus, šolska-pot Svet24.si

Starši naj ne pozabijo obvestiti delodajalca, ...

delavec, gradbenik Svet24.si

Če ga najdete, se ga držite kot klop!

20210503-01058074 Necenzurirano

Basen o novinarstvu #kolumna

20180217-00841525 Reporter.si

Janez Janša in Jelka Godec se lahko skrijeta v ...

predor Ekipa24.si

Grozljivka v predoru! To naj bi bile okoliščine,...

saša einsiedler Njena.si

Saša Einsiedler je tukaj našla svoj mir

slovenija kosarka reprezentanca Ekipa24.si

Nepričakovano! Košarkarska reprezentanca ostala ...

Zgodbe

Ali bodo duhovniki poročeni – ali jih pa ne bo

Pravzaprav je treba naslov nekoliko popraviti – ni nujno, da bodo duhovniki poročeni, lahko bodo tudi živeli na koruzi v hetero- ali homoseksualnih partnerstvih ali pa bodo deviški do smrti, če jim bo tako ustrezalo, le Katoliška cerkev jim več ne bo smela gledati v posteljo. Sicer bo zelo kmalu ostala brez dušnih pastirjev. Prav celibat je bil glavni razlog, da so se od rimskega papeža odcepili najprej pravoslavni, potem pa še protestantje, in iz teh in še drugih verstev, ki nimajo zapovedanega celibata, ni slišati o spolnih zlorabah, papež Frančišek pa se v njih utaplja. Bo končno kaj ukrenil?

Avtor:

Sonja Grizila

Značke:

Pred dnevi sem imela priložnost posedeti v druščini starejših šolskih kameradov, najstarejši med njimi je duhovnik sredi devetdesetih let, ki je že vnaprej povedal, da bo moral kmalu oditi, ker mora prevzeti obveznosti mladega župnika, ki ima neke druge dolžnosti. Mar nisi v pokoju, je zanimalo tovariše. Kakšen pokoj, saj vendar ni mladih, je zastokal. V farah, kar tri ali štiri pokrivata s »ta mladim«, ni bilo že leta novomašnika in videti je, da ga tudi ne bo. »Papež me je zelo razočaral, takoj, ko je nastopil, bi moral udariti po mizi in ukiniti celibat,« se je jezil ostareli duhovnik, ki ima premajhno pokojnino, da bi si plačal dom upokojencev; o tem seveda razmišlja, ker mu je nedavno umrla gospodinja, ki je zanj skrbela trideset let. Ker so ga med tem časom večkrat prestavljali iz fare v faro, jo je očitno jemal s seboj. Nič nismo spraševali, v kakšnem razmerju sta bila, kot da je to pomembno! Je bilo pa vsem jasno, da jo hudo pogreša.  

Kaj lahko naredi? Nič čudnega, da se je veliko pričakovalo od papeža Frančiška, saj je tri leta pred izvolitvijo skupaj s sodelavcem Abrahamom Skorko napisal knjigo o smiselnosti celibata in namignila sta, da bi se lahko spremenilo pravilo, da morajo biti vsi duhovniki samski in vzdržni. Seveda se mu ni takrat niti sanjalo, da bi lahko kandidiral za papeža, saj je bil Benedikt XVI. pri dobrem zdravju, sam pa se je tudi nezadržno bližal osemdesetim. Prav ta knjiga in tudi siceršnja drža papeža Frančiška, ki s svojim zgledom poziva k skromnosti in resničnemu služenju božjih poslancev ljudem, je vzbujala upanje, da bo morda tudi v odnosu do celibata zavel nov veter. Kmalu po tistem, ko je je zasedel papeški prestol, mu je 26 rimskih duhovniških ljubic napisalo poziv za odpravo celibata, papež jim seveda ni odgovoril, je pa na veliko razočaranje pozval svoje sobrate k zvestobi edini nevesti – Cerkvi. Skratka, že na začetku pontifikata je zamudil trenutek, ko bi lahko udaril po mizi in ukinil celibat, poučeni insajderji pa pojasnjujejo, da s svojo doktrino o skromni, ubožni Cerkvi, ki bo bliže ljudem, samo pripravlja teren. Ukinitev celibata bi namreč do temeljev pretresla predvsem cerkvene – finance.

Zakaj? Čeprav znajo duhovniki zelo poetično opisati svoj status prvega med enakimi, prav celibat da jim zagotavlja potreben odmik od vsakdanje pogrošnosti, hkrati so na voljo faranom kadarkoli, glavni vzrok za uvedbo celibata ni bil povsem duhovne narave. O duhovniški vzdržnosti so se prerekali od četrtega stoletja naprej, čeprav ni v Bibliji celibat nikjer niti omenjen, bil pa je nadvse praktičen, še posebej za višjo duhovščino, ki je zmeraj potrebovala veliko denarja za udobno življenje, za pridobivanje novih vernikov, a gradnjo razkošnih cerkva, inkvizicijo in čisto prave osvajalske vojne. Z duhovniki, ki imajo družine, za katere je treba skrbeti, in zakonite dediče, so sami stroški in ne prav veliko dohodkov. Cerkev je kar nekaj stoletij zatirala duhovnike in jih ovirala pri družinskem življenju, tako da so ponekod (predvsem v severni Evropi) bili poročeni, drugod pa so se bolj ali manj skrivali. Jim je pa na neki način vendarle priznavala eksplozivno mešanico hormonov in čustev, ki smo jo vsi prejeli od Boga, in poleg moških samostanov gradila ženske, okrog njih so potem našli številna okostja komaj rojenih dojenčkov. Oziroma je iznašla pojem farovških gospodinj, ki je dobro znan še danes. Čeprav kakopak izumira skupaj s starejšimi duhovniki. Današnji mlajši duhovniki si poiščejo družice med enako izobraženimi ženskami, tudi kakšna zdravnica, igralka ali novinarka se najde med njimi. Ali pa med enako izobraženimi moškimi. Spolne zlorabe, ki bruhajo na dan na vseh koncih sveta, večinoma niso zgodbe današnjega časa, ampak so se zgodile v zadnjih desetletjih in so jih očitno zagrešili homoseksualni duhovniki, saj je 80 odstotkov vseh oskrunjenih otrok dečkov. Večina držav s prevladujočo katoliško vero je tudi zakonsko uredila homoseksualna spolna partnerstva, tako da se mladim fantom z istospolnimi nagnjenji ni več treba skrivati po semeniščih. Le dovolj poguma morajo zbrati in priznati, kaj so. Ker je na svetu že kar pet premierjev držav, ki so javno oznanili svojo homoseksualnost, ker se je razkrila že množica umetnikov, bogatašev, celo duhovnikov, pač ni več razloga, da bi se pretvarjali. Cerkev torej ne more več računati niti na geje niti na heteroseksualne fante, da bi se zavezali vzdržnosti, pa čeprav se čutijo poklicane od Boga. Bog celibata ni zapovedal, torej ga lahko ukinejo tisti, ki so ga uzakonili. Dokončno ga je leta 1073 zabetoniral papež Gregor VII., ki je razveljavil vse duhovniške zakone, žene pa razglasil za vlačuge, ki jih morajo možje nagnati. Celo inkvizicijo je pošiljal od fare do fare, a so se ji mnogi tudi takrat izmaknili.

Cerkev je zahtevna nevesta. Duhovniki so poročeni s svojo Cerkvijo, ki pa je zelo zahtevna nevesta. Hkrati s celibatom je bila namreč uveljavljena dolžnost, da duhovnik zapusti vse svoje premoženje, ki včasih ni majhno, Cerkvi. V bogatih farah imajo duhovniki velikodušne sponzorje, nekateri dobijo dediščino od doma, pa tudi zapuščine pokojnih faranov, ki so včasih povezane z grdimi zgodbami, kar vem iz prve roke, saj sem se nekajkrat srečala s pretresenimi sorodniki, ki so po smrti svojca ugotovili, da je vse premoženje prepisano na Cerkev. Seveda s sodelovanjem  cerkvenih pravnikov. Nobena skrivnost ni, da duhovniki, ki svoji ustanovi zagotovijo več premoženja, tudi hitreje napredujejo. Nič posebej novega ne bom zapisala, če ponovim velikokrat zastavljeno vprašanje – bi imeli kardinala, če ne bi prej spravil pod cerkveno okrilje velikanske količine slovenskih gozdov, pa še kaj drugega?

Seveda je danes drugače – duhovniki so običajni državljani in zanje velja običajno dedno pravo. Če torej hočejo, lahko zapustijo svoje premoženje sorodnikom, a kdo si upa nakopati prekletstvo? Pred leti je umrl dober znanec, duhovnik, ki ni utegnil napisati oporoke, in njegovi bližnji so računali na avto, ki so mu ga pomagali kupiti. A ga je škofija zaplenila in kasneje uveljavljala na zapuščinski razpravi, češ da je bil dolžan veliko maš … Naj povem, da noben od otrok iz te družine, ki so se kasneje rodili, ni krščen.

Več v Zarji št. 39, 25. 9. 2018.