Zgodbe

Zadnje zatočišče filmoljubov

Jelka Sežun
9. 10. 2018, 23.00
Deli članek:

Deset svečk mestnega kina Kinodvor

jaka koren
vfkl je voklbhphjo

Rada imam filme, ne maram pa vonja po prežganem olju, ljudi, ki zamujajo na predstave, v temi prežvekujejo kokice, naglas komentirajo dogajanje na platnu in svetijo s preklemanskimi telefoni. Skratka, nisem več človek za filmske multiplekse. In si ponavadi mrmram v brado hvalabogu, kadar se zgrudim v rdeč naslonjač mestnega kina, kjer nihče ne vstopi s polnim naročjem hitre hrane in vsi, no, skoraj vsi, vedo, da je treba telefon v kinodvorani pospraviti.
Kinodvor.
Zatočišče za ljudi, ki imajo radi filme. Mislim ZARES radi filme.

Prejšnji ponedeljek, 1. oktobra, je Kinodvor, ki ga – po mojem povsem upravičeno – oglašujejo s sloganom »več kot kino«, praznoval desetletnico obstoja. Natanko deset let je minilo, odkar je nekdanji kino Sloga, zavetišče osamljenih domotožnih vojakov, postal mestni kino Kinodvor in se je lahka pornografija umaknila umetniškim filmom. Takale je bila ljubljanska filmska krajina v devetdesetih, se spominja Koen Van Daele, programski direktor Kinodvora: »Spominjam se, kako je konec devetdesetih, torej kakšnih deset let pred odprtjem našega mestnega kina, Joël Chapron, eden od strokovnjakov za Srednjo in Vzhodno Evropo pri Unifrance, povedal Silvanu Furlanu, da je Slovenija eno najbolj amerikaniziranih območij v regiji. Skoraj vseh 110 filmov, ki so bili leta 1998 pri nas v distribuciji, je bilo v angleščini, velik del teh pa ameriških studijskih produkcij. Z odprtjem Koloseja leta 2001 je na platna sicer res prišlo več filmov, kar pa je v glavnem pomenilo, da smo dobili še več enakega. Čeprav so nam slovenski distributerji vedno prinašali odlične neodvisne arthouse naslove, je prostor za prikazovanje tovrstnih filmov ostajal omejen. V taki situaciji je deloval Film art fest, današnji Liffe, ki je občinstvu pokazal, da je na svetu še veliko filmov, ki jih je treba videti, in filmoljubna Ljubljana je njegovo ponudbo sprejela z odprtimi rokami. Vsak november je Liffe privabil množice obiskovalcev, ki niso hoteli zamuditi priložnosti, da ujamejo številne vrhunce z mednarodnih festivalov, nagrajene filme, ki jim v Sloveniji ni bila zagotovljena kinematografska distribucija.«

Filmoljubna krajina. V srcu prestolnice so se ob koncu tisočletja kinodvorane zapirale, spreminjale so namembnost, postajale nekaj čisto drugega …, izginjale so pred našimi očmi. In da, čeprav se je na robu mesta odprl multipleks, ta definitivno ni kraj za ljudi, ki se jim zdi film nekaj, kar je treba gledati s spoštovanjem, zbrano in brez telefona. In je torej kup ljudi odločno zacepetalo, da oni pa tja že ne grejo! Da hočejo svoj kino! V centru! Brez pokovke, hvala!

In so ga slednjič tudi dobili, mestni kino Kinodvor. »V prvem letu delovanja mestnega kina je postalo jasno, da so rezultati obiska presegli vsa pričakovanja, tista skeptična, ki jih ni bilo malo, predvsem pa tudi ustanoviteljeva. Razlogi za ta bliskoviti uspeh so, če mene vprašate, trije: zunanje okoliščine, torej prostor, v katerem je zazevala praznina brez kakovostne, premišljene ponudbe, politična volja MOL in tretjič, ekipa, ki je imela voljo, znanje in navdih za sodelovanje, povezovanje in uresničevanje vizije,« pravi njegova direktorica Nina Peče Grilc.

Takole pa je Kinodvorovo desetletje videti v številkah: »V desetih letih delovanja Javnega zavoda Kinodvor je bilo prikazanih več kot 2300 filmov na več kot 18.700 projekcijah za že več kot 1.084.000 obiskovalcev. Te številke ponazarjajo bistveno razliko med takrat in zdaj, na situacijo pred Kinodvorom in po njem. Znova in znova kažejo, da je v Sloveniji veliko zanimanje za kakovostne filme, to zanimanje pa spodbuja distributerje, da v slovenske kinematografe še naprej prinašajo nove naslove. Na začetku smo nov film ponudili približno vsak drugi teden, v zadnjih nekaj letih pa smo zabeležili približno 60 novih filmov na leto, torej več kot enega na teden,« prešteva Van Daele. »Leta 1998 smo v Sloveniji imeli v distribuciji nekaj več kot 100 filmov, od katerih so bili skoraj vsi v angleščini. V letu 2018 pa je bilo samo na sporedu Kinodvora dodatnih 60 filmov in večina od njih ni bila v angleščini. K temu prištejte še dodatnih 200 filmov, ki smo jih predvajali v sklopu festivalov ali posebnih dogodkov, in ugotovili boste, da je najbolj amerikanizirano področje v regiji postalo bogato in raznovrstno filmsko kulturno okolje.«

Prihodnost je … malce utesnjena. Meja je samo še nebo, bi lahko rekli, pa ne bomo, ker ni res: meje ambicijam Kinodvorove posadke postavlja omejen prostor. Mestni kino poka po šivih in že zdavnaj ne zmore zadostiti vsem željam in potrebam. Rešitev bo, sanjajo, prinesel mestni minipleks v podhodu Ajdovščina, o katerem se že dolgo govori, a tudi po najbolj optimističnih predvidevanjih se to ne bo zgodilo pred letom 2022.

»Po mojem mnenju je eden največjih dosežkov prvih desetih let Kinodvora ta, da večina obiskovalcev vso našo ponudbo jemlje kot nekaj samoumevnega. Vsak, ki stopi v Kinodvor, pričakuje film, ki bo več kot zabava, pričakuje kakovostno izkušnjo,« razmišlja programski direktor. »Čudovito je opazovati, kako gledalci postajajo vedno zahtevnejši, to namreč pomeni, da nam je uspelo zvišati standard in da ga bomo morali višati tudi v prihodnje. V tem trenutku je naša edina resnična povira pomanjkanje prostora, ampak verjamemo, da bo ta težava rešena z odprtjem mestnega minipleksa na začetku leta 2022

Več o tem pa lahko povemo ob petindvajsetletnici.

Zarja št. 41, 9.10.2018