MODRIJANI-20 Svet24.si

Kdaj bo Blaž Švab spet zibal?

budisti1 Svet24.si

Vsi menihi tajskega budističnega templja padli na...

predcasno glasovanje referendumi 2022 gospodarsko m24 Necenzurirano

SDS so mesta spet rekla "ne"

jansa logar bled Reporter.si

Janez Janša je »dvoživki« Anžetu Logarju ...

ronaldo (2) Ekipa24.si

Fifa razblinila vse dvome o zadetku Ronalda: Ali ...

Katja Jevšek Njena.si

Vremenarka Katja Jevšek bo postala mamica!

doncic dallas (3) Ekipa24.si

Veliki derbi in Ronaldo istočasno na televiziji? ...

Zgodbe

Podivjani ples neba in vode

Vreme je spet pokazalo, kaj vse lahko povzroči. In ljudje so znova pokazali, kaj vse zmorejo oni, kadar stopijo skupaj.

Avtor:

Jelka Sežun, Katja Božič

Značke:

Na zadnjem ljubljanskem maratonu so tekači topotali skozi dež – kar pa ni bilo nič v primerjavi z beneškim maratonom, kjer so morali sodelujoči na nekaterih delih proge teči po vodi, ki jim je segala skoraj do kolen. Samo nekaj dni pozneje jim maratona ne bi uspelo več odteči, voda v mestu gondol je namreč še kar naraščala in slednjič poplavila sedemdeset odstotkov mesta – namerili so 156 centimetrov, samo deset centimetrov manj kot ob poplavah decembra leta 1979. Odkar v Benetkah merijo plimo, je višina le petkrat do zdaj presegla 150 centimetrov.

Nori ples. Zdelo se je, kot da lokalno vreme tekmuje, kje bo naredilo več škode. V Dolomitih so morali ljudje zapuščati ogrožene domove, na jugu, v Kalabriji, so ljudje umirali pod plazom, en človek je umrl na jadrnici, ki jo je odnesel tok. V Rimu in okolici je veter podiral drevesa, ki so ubijala ljudi. 160.000 gospodinjstev je bilo brez elektrike.

V Franciji je zaradi dežja in zgodnjega snega več kot 200.000 ljudi ostalo brez elektrike, na neki podeželski cesti je v snegu obtičalo osemsto avtomobilov, tisoč ljudi je noč prebilo v zatočiščih. Obstali so tudi vlaki.

Tudi Avstrijci je niso odnesli brez posledic, le da so imeli več sreče – tako je na primer vlak trčil v drevo, ki je padlo na progo, a ni bil nihče poškodovan. Tudi v Avstriji so bile zaradi podrtih dreves številne ceste neprevozne, veliko gospodinjstev je bilo brez elektrike.

In se nismo še niti začeli pogovarjati o tistem, kar je podivjano vreme zganjalo pri nas. Tole je bilo skupno nam in njim: škoda, ki je še niso povsem sešteli in popisali, se meri v desetinah milijonov evrov. In meteorologi so rekli, tole ni bilo zadnjič. Zaradi sprememb podnebja se bo vreme vedno bolj pogosto spuščalo v svoj nori ples. 

Kam so šli vsi baroni? Jelendol, ste že slišali za Jelendol? Do pred nekaj dnevi najverjetneje še ne, razen če ste s tržiškega konca, poznate lokalno zgodovino in zgodbo o baronu Bornu, nemškem podjetniku, ki je v vasi postavil žago, pa hiše za svoje zaposlene, za gozdne delavce, tesarje, lovce – gojil je namreč tudi lovski turizem. Vas je bila ena prvih v deželi, ki so imele elektriko, eden od Bornovih sinov je bil drugi človek, za baronom Codellijem, ki je imel na Kranjskem osebni avto. Predvsem pa je baron Born skrb za svoje delavce razumel na način, ki bi šokiral današnje menedžerje: imeli so brezplačno razsvetljavo, pa drva in elektriko, divjačina je bila cenejša ali celo zastonj, ostareli so lahko v njegovih stanovanjih ostali do svojega zadnjega dne. In potem je prišla druga svetovna vojna, Bornovi so odšli, Jelendol pa se je počasi pogrezal v pozabo … dokler se ga te dni nismo spet spomnili. Pa ne zaradi naprednih idej, temveč zato, ker je neurje vasico odrezalo od sveta. Kje je kakšen razsvetljen baron, ko ga zares potrebuješ? Za zdaj imajo krajani le prgišče obljub – a kaj, ko niso edini problem v tržiški občini. Odneslo je poldrugo desetino mostov – najmanj – pa eno celo hišo. Veliko stvari je treba popraviti, zakrpati ali na novo postaviti – pa ravno zdaj na zimo. Država, h kateri se pričakujoče ozirajo za pomoč, pa komaj ve, kje bi najprej poprijela, toliko je potreb, toliko ljudi, ki jim je ujma naredila škodo …

Tudi na Koroškem imajo kmetije, ki jih je podivjani ples neba in vode odrezal od sveta, gospodinjstva so ostala brez elektrike, nekdaj mogočni gozdovi so videti kot odprta rana sredi pokrajine. Smreke je lomilo kot vžigalice, ostala so velika gola območja, polna belih štrcljev. Desetletja bodo minila, preden se bodo rane zarasle.

In tudi pri nas so umirali ljudje.

Zgodbe upanja. Ampak po drugi strani so se dogajale tudi zgodbe s srečnim koncem. Kaj smo se naučili iz tokratne katastrofe? Da se lahko vedno, vedno zanesemo na gasilce. Kar smo že vedeli, a se je bilo lepo znova spomniti. In naučili smo se – čeprav smo tudi to že vedeli – da se najlepše končajo zgodbe, v katerih si ljudje pomagajo. Na primer v gorenjskem kanjonu Belce, kjer je zgornji del kanjona zasul plaz, hiše v spodnjem delu pa so bile rešene, ker so se tamkajšnji gradbeniki bliskovito odzvali in s svojimi stroji navozili skale za nasip ter tako preusmerili pobesnelo reko.

Srečen je bil tudi konec mokre pustolovščine starejšega Tržičana, ki je poskušal prečkati reko – navsezadnje je bila tam prav pred kratkim še cesta – a mu je deroča voda spodnesla noge. Pa je policist, ki takrat ni bil v službi, videl, kaj se dogaja, in je – »brez pomisleka«, so poročali – skočil v vodo ter možakarja, ki ga je že odnašalo, potegnil na suho. Brez njega bi se zgodba povsem drugače končala, so povedale priče.

In slednjič, morda najbolj dramatična, najbolj razvpita in nedvomno najdražja slovenska zgodba iz tokratnega nabora neurij: učitelj telovadbe, ki se ni dal motiti opozorilom o visokih valovih in se je v iskanju pustolovščin in adrenalina odpravil deskat, se je po šestindvajsetih urah boja z vodo in vetrom, ko so ljudje na kopnem že obupali, da ga bodo našli živega, ko se je že tudi sam poslavljal od življenja, končno rešil sam. Reševalno akcijo, v kateri so zaradi njega številni drugi tvegali svoje življenje, častimo davkoplačevalci.

»A podobno je tudi, ko beseda nanese na to, zakaj ljudje hodijo v gore. Helikopterskih reševanj iz slovenskih gora je neprimerno več, kot je incidentov na morju,« se brani možakar. No, mogoče je reševanj na morju manj zato, ker večina ljudi preudarno ostane na kopnem, kadar napovedo neurje. Velja razmisliti.

Več v Zarji št. 45, 6.11.2018