Njegov zgled je skoraj dovolj, da ti obnovi vero v človeštvo. Že kot fantič je vedno rad poskrbel za potepuške mačke in prijatelje opogumljal, naj jim pomagajo tudi sami. Sicer je sanjal o tem, da bi postal gasilec, a za to ni imel pravih zvez. Zato se je v predvojni Siriji zaposlil kot električar. Že kot mladinec se je na poti z dela vedno na hitro oglasil še pri mesarju in se pozanimal, ali ima kaj ostankov za ulične mačkone.
Ko je leta 2011 izbruhnila vojna, je odložil električarsko opremo in postal voznik rešilca. Medtem ko so se povsod okrog njega sesuvale zgradbe, je drvel skozi ruševine, dostavljal hrano in prevažal ranjence do podzemnih bolnišnic. Pri pomoči ni razločeval med kristjani in muslimani. »Verjamem tako v Mojzesa in Jezusa kot v našega preroka Mohameda, saj so imeli prav vsi plemenite namene. Sem musliman, kar ne pomeni, da sem fanatik. Iz svoje vere pač črpam tisto dobro, česar se lahko v življenju oprimem.«
Otroci, ki so to lahko ostali. Medtem ko je vojna besnela naprej, je Mohamed znaten del svojega skromnega zaslužka porabljal za sprotno pomoč sestradanim mačkam. Po ulicah Alepa jih je seveda mrgolelo več kot kdajkoli prej. Zaradi svojega poslanstva je kmalu zaslovel po vsem mestu. Ni minilo dolgo, ko so mu začeli od vsepovsod prinašati mucke v stiski. Ko ga je italijanska prijateljica naučila zbirati sredstva na spletu, so mu dobri ljudje z vsega planeta pomagali, da je zraven svoje hiše postavil pravo pravcato zavetišče. Poimenoval ga je Ernestova hiša mačk. Ernesto je bil namreč prijateljičin nedavno preminuli še posebej ljubi muckon.
Sprva je zavetišče varnost in vsaj dva obroka na dan nudilo petindvajsetim mačkam. Čez slabo leto jih je bilo že več kot sto, na vrhuncu skoraj dvesto. Zraven je Mohamed zgradil igrišče za otroke – tako pravo, z gugalnicami, vrtiljaki in plezalnimi stenami. Krstil ga je Vrt upanja in vanj povabil lokalne otroke, da so se med igro družili z živalmi. Malčki, ki so cela leta živeli pod bombami, so bili tako tudi med najhujšimi napadi deležni tečajev o osnovni skrbi za živali. In preko tega so razvili čut za empatijo, da so lahko ostali v stiku s svojo človečnostjo.
Z mucko pod roko ... Leta 2016 so se razmere v Alepu zaostrile do samih meja predstavljivosti in potem onkraj njih. Mohamed je tudi najhujše dni premagoval za volanom rešilca. Kako surov in nevaren je postal njegov vsakdan, najbolje priča podatek, da je moral kar štirikrat zamenjati uničeno vozilo.
Istega leta je BBC o njegovi predanosti posnel dokumentarec, dotaknil se je milijonov src. Samo nekaj tednov zatem je lahko Mohamed le nemočno strmel, ko je bila Ernestova hiša mačk najprej zbombardirana in potem še zaplinjena s klorom. Velika večina štirinožnih prebivalcev je poginila ali pobegnila. Njihov veliki zaščitnik je uspel poskrbeti za okrog dvajset preživelčkov. Ko je mesto končno padlo, ga je zapustil v konvoju … Svoj rešilec je napolnil z bolnimi, ranjenimi in betežnimi ter jih skupaj z mucki odpeljal v begunsko taborišče na meji s Turčijo. Nekaj ur po prispetju je že razdeljeval hrano novim prišlekom.
Po krajšem okrevanju v Turčiji se je pretihotapil nazaj v Sirijo, in sicer z zavrženo turško mucko pod roko. S finančno podporo ljubiteljev mačk od Kamčatke do Buenos Airesa je v vasici na podeželju zahodno od Alepa našel primerno skromno posest. Novo zavetišče – Ernestov paradiž – je bilo rojeno. Ta nova trdnjava človeške spodobnosti je celo večja in uporabnejša od prve. Vključuje namreč tudi otroško sirotišnico, obnovljeni Vrt upanja in pravo pravcato veterinarsko kliniko.
Več v reviji Zarja št. 12, 19. 3. 2019.
