Zgodbe

Solznih oči so prvič odprli pipo

Katja Božič
3. 4. 2019, 03.29
Deli članek:

Bogdan Miklič, Rom iz Stranske vasi

Foto: Andrej Križ
Bogdan Miklič z družino

Ob dnevu Romov, ki ga obeležujemo 8. aprila, nas je v svoje naselje povabil Bogdan Miklič, predsednik Zveze Romov za Dolenjsko. »Skrajni čas je, da ljudje o nas Romih izvejo tudi kaj pozitivnega,« je dejal, ko nas je sprejel v svoji hišici v Stranski vasi pri Novem Mestu, naselju, kjer trenutno živi okoli 60 Romov.

Tekst: Katja Božič, foto: Andrej Križ

Stranski vasi domačini pravijo tudi Ruperč vrh, zaradi gradu, ki se je nekdaj bohotil na bližnjem hribu, danes pa nanj spominjajo le še razvaline. Tu so si bivališča postavile romske družine, Bogdan Miklič je povedal, da naj bi tu živelo okoli šestdeset Romov. Stranska vas velja za drugo najbolj urejeno romsko naselje v novomeški občini, takoj za Šmihelom. »To naselje je dolga leta veljalo za oazo reda in miru. Starešine, ki jih danes ni več, niso recimo dovoljevali sežiganja odpadkov, Romi iz drugih naselji, ki so se priženili v Stransko vas, pa so morali oditi, če so delali probleme. Danes se je življenje tukaj poslabšalo, ne samo glede urejenosti, sem prihajajo tudi Romi iz drugih občin, naselje se širi …« Del ga leži na občinski zemlji, del pa na ozemlju potomcev nekdanjih graščakov, kar nekaj Romov je tudi lastnikov zemljišč. »Otroci iz naselja redno hodijo v šolo, imamo pa tudi upokojene Rome – nekaj jih je delalo v Krki, pa v Revozu, Rominje so tudi čistile v Osnovni šoli Bršljin. Moj stric je bil vrsto let kriminalist v Trbovljah, moje sestrične so na zdravstveni šoli. Romi, ki nekaj dosežejo, se po navadi ne želijo izpostavljati.« Bogdan v naselju živi že od otroštva. Ponosno je povedal, da je bil v petem razredu osnovne šole edini, ki v vsem letu ni zamudil niti ene šolske ure in je od učitelja dobil priznanje. Še zelo mlad je spoznal bodočo ženo in jo pripeljal v svoje naselje, a po štirinajstih dneh sta se preselila k njenim v Kočevje. »Pogoji so bili tako slabi – ni bilo ne elektrike ne vode, da sem se bal, da ne bom prav dolgo zdržal. Vztrajal sem tri leta, iskal delo, da bi lahko z ženo preživljala najinega prvega otroka, a zaposlitve nisem dobil. Zato smo spakirali in se vrnili v Stransko vas. Najprej smo živeli v počitniški prikolici, tam smo imeli celo pralni stroj, vodo in elektriko smo napeljali od soseda. Hkrati pa sva začela graditi tole hišico. Najprej je bila lesena, nekaj let kasneje pa je začela dobivati današnjo podobo. Dva prizidka čakata samo še na fasado, ki jo bomo dobili v teh dneh. Vendar pa se z ženo vedno pogosteje pogovarjava, da bi se izselili in živeli tako kot vsi drugi ljudje v tej državi. Rada bi, da najini otroci ne bi odraščali v tem okolju, kjer je veliko popivanja in glasne muzike ponoči.«

Več v Zarji, 2.4.2019