Medtem ko bolniki v bolnišnicah včasih zdravnike komaj vidijo, razen na vizitah, in ko jih včasih ne morejo za informacije uloviti niti njihovi sorodniki, so sestre zmeraj nekje blizu s svojo pomočjo in tolažbo. In zato so bili seveda vsi, ki so imeli kdaj izkušnje z njimi (kdo jih nima?) ogorčeni in prizadeti, ko se je izvedelo, kako slabo so plačane srednje medicinske sestre, koliko nadur morajo narediti, kako so izgorele in kako morajo, vsaj po bolnišnicah, opravljati delo diplomiranih medicinskih sester, plačane pa so kot srednje. Bo poslej zares drugače, bodo krivice popravljene vsaj za naprej, če že ne za nazaj?
Tisto jutro, ko sem šla na pogovor s predsednico združenja zdravstvene nege Moniko Ažman, sem že navsezgodaj opravila pregled v ultrazvočni ambulanti. Nisem se mogla upreti skušnjavi in sem vprašala damo, ki je bolnike sprejemala in od tistih, ki niso imeli napotnice, pobirala denar, ali je srednja ali višja medicinska sestra. Sploh nisem medicinska sestra, se je nasmehnila. Se je pač (od zdravnice) naučila vsega, kar je potrebno. Ker ima ambulanta tudi koncesijo, jo ZZZS očitno plačuje kot medicinskega tehnika ali kaj. Kdo bi razumel vso zmešnjavo z negovalnim kadrom, ki jo rešujemo že desetletja, vemo pa nekaj – ne samo zdravnikov, tudi medicinskih sester je premalo, pa še tiste, ki so, bežijo v druge dejavnosti ali v ambulante, kjer ni nadur, vikendi so prosti, pa tudi stik z najtežjimi bolniki manj pogost.
Kompetence. Medtem ko so se zdravniki borili za plače (in si tudi izborili kar nekaj plačilnih razredov dodatka ter lepe denarje za dežurstva) in ko se zdaj družinski zdravniki borijo za boljše razmere, ker imajo mnogi preveč bolnikov, ki se jim ne morejo dovolj posvetiti, smo kar pozabili na medicinske sestre. Tudi zdravniki jih med svojim revoltom niso omenjali, pa čeprav bi bilo logično, da bi se borili zanje, saj so njihove nepogrešljive asistentke. Saj imajo svoj sindikat, so se izgovarjali kuštrinovci. V resnici so razpršene po petih sindikatih, kar tudi ne pripomore k večji udarnosti. A so dvignile svoj glas (za nas se zanimate predvsem novinarke, se je nasmehnila Ažmanova) in medije so preplavile zgodbe o preobremenjenih sms (srednje medicinske sestre oziroma, pravilneje, zdravstveni tehniki) s 700, 800 evri plače. Kar je res, tako je negovalni kader s srednjo šolo plačan na začetku kariere. Potem pa ne več tako malo, a v primerjavi z odgovornostjo in obremenjenostjo še zmeraj slabo. Vendar o tem malo kasneje, najprej pa o kompetencah, ki so s pomočjo pisma zdravnice Silvane Popov vzbudile pozornost v javnosti. Kakšne kompetence? Strokovna skupina iz vrha zdravstvene nege je namreč pripravila dokument, ki naj bi popravil krivice, hkrati pa jasno razmejuje, kaj srednji negovalni kader sme delati in česa ne. Zato je Silvana Popov tudi poskočila – mar njena sms ne bo več smela prevezovati ran, narediti EKG in odstranjevati šivov, kar je v pristojnosti diplomiranih sester? Pri tem pa je jasno, da večina sms presega svoje kompetence, saj asistirajo pri operacijah, najti jih je po oddelkih za intenzivno nego, kjer gre dobesedno za življenje in smrt, in tudi v splošnih ambulantah oziroma ambulantah za družinsko medicino počnejo marsikaj, kar jim v omenjenih kompetencah ni dovoljeno. Ali to tudi znajo oziroma obvladajo? Seveda, priznava stroka, saj so se vendar usposabljale pod nadzorom zdravnikov in takšna dela nekatere opravljajo že desetletja. In tudi to, kaj smejo in česa ne, je zakonsko določeno že od leta 2004 (v tem letu so sms, kot pravijo, vzeli dostojanstvo), le da se zaradi pomanjkanja sester tega skoraj nihče ne drži. V omenjenih kompetencah na ta določila, ki torej že zdavnaj obstajajo, samo znova opozarjajo, če sem prav razumela. Ker je kakšne stvari res težko doumeti.
Plačilo in pravna varnost. Dva velika problema, ki jih imajo sms, ki delujejo »prek kompetenc«, sta plačilo za delo, ki ga v resnici opravljajo, in pa seveda pravna varnost. Če seveda odmislimo tretji problem, ki se mu reče preobremenjenost in velja predvsem za bolnišnične sms. Eden od sogovornikov mi je povedal, da njegova partnerka dolga leta dela ob nedeljah in praznikih, prosto pa ima med tednom. Dokler so bili otroci majhni, so nekako zvozili, ko pa so šli v šolo, se je družinski ritem popolnoma podrl.
Da ne bo pomote – srednje medicinske sestre in tehniki (razmerje v zdravstveni negi je 90 odstotkov žensk in 10 odstotkov moških) začnejo deset plačnih razredov nižje kot diplomirane medicinske sestre, vendar potem napredujejo, v 40 letih lahko za deset plačnih razredov, in torej z vsemi dodatki ujamejo diplomirane medicinske sestre začetnice. Torej ne dobijo kar povprek od 700 do 800 evrov, ampak tudi 1300 evrov ali čez, kar pa je za odgovornost, ki jo imajo, in za veliko preseženih ur vsekakor malo. Pri tem pa so v večni nevarnosti, da bodo za napake pri delu odgovarjale na sodišču, kjer bodo spoznane za krive, ker so delale nekaj, za kar niso formalno usposobljene. Spoznanja, da izkušena medicinska sestra veliko spretneje vstavi kateter kot začetniški zdravnik, takrat niso pomembna. »Kar nekaj medicinskih sester je bilo zaradi tega kaznovanih,« je povedala Ažmanova.
Kaj se je zgodilo 2004.? Pred vstopom v EU smo morali zakonodajo na mnogih področjih prilagoditi, med drugim tudi za sedem poklicev, ki imajo posebno regulacijo, med njimi jih je kar pet v zdravstvu. Gre seveda za prost pretok ljudi, kar pomeni, da se lahko zdravnik ali gradbeni inženir, izobražen v eni državi, brez zapletov zaposli v drugi. Za medicinske sestre je torej v vsej Uniji predpisano, koliko ur šolskega izobraževanja in prakse morajo imeti za posamično raven, se pravi, da smo morali izobraževalni sistem prilagoditi. In so to tudi storili, kolega, ki je pred kratkim zapustil klinični center (v rangu diplomirane sestre), se je brez težav zaposlil v neki londonski bolnišnici, je povedala Monika Ažman. Seveda pa so problem prehodi iz enega sistema v drugega, pri tem smo pravi mojstri zapletanja. Poljaki so, recimo, stvar uredili s premostitvenim programom, ki je srednjim medicinskim sestram priznal znanje in izkušnje, pridobljene z delom. Ko so naše sms soočili z evropskimi kriteriji, se je izkazalo, da kakšnih opravil (celo pobiranja šivov in prevezovanja nekaterih ran) ne bi smele opravljati. Pa čeprav so to delale že zelo dolgo, in to brezhibno. Skratka, vemo, kaj se je zgodilo – sestre so še naprej delale, kar so znale in kar je delodajalec od njih zahteval, in še naprej so ene po zaključku srednje zdravstvene šole šle delat, druge pa so nadaljevale študij. Tretje pa so ob delu na lastne stroške (15.000 evrov) diplomirale. Se bodo čutile opeharjene, ker bodo, kot je videti, zdaj nekatere sms dobile licenco in s tem tudi dohodek diplomiranih medicinskih sester? Ne razumete? Potrpite malo, zelo se trudim.
Več v reviji Zarja/Jana št. 30, 23. 7. 2019.
