arsenović1 Svet24.si

Župan Arsenović ima spet težave s parkiranjem

slovenska policija, marica, splosna Svet24.si

15-letnik 17-letnika zabodel zaradi mobilnega ...

jansa dimnik marcic jahta Necenzurirano

Ko Janšev golf partner toži, najame Natašo Pirc...

natasa pirc musar pl Reporter.si

Elena Pečarič nad Natašo Pirc Musar: Ob njeni ...

united ronaldo ten hag Ekipa24.si

Polom Uniteda pri Cityju, trener pa 'pozabil' na ...

The L Word Odkrito.si

Najbolj seksi televizijske serije vseh časov

slovenija kosarka Ekipa24.si

O, ne! Poškodba enega ključnih igralcev ...

Zgodbe

Mož, ki je rodil

Še en dokaz, v kako zanimivih časih živimo, je zgodba Freddyja McConnella – moža, ki je rodil. Če bi ga srečali na ulici in z njim spregovorili nekaj besed, na njem zelo verjetno ne bi opazili nič nenavadnega. Ne z njegovega brkatega in obradenega obličja kot iz moške barve glasu skoraj gotovo ne bi razbrali, da je na ta svet privekal kot deklica.

Avtor:

Jure Aleksič

Značke:

Vse otroštvo je Freddy McConnell trpel zaradi »spolne disforije«, čeprav tega takrat seveda ne bi znal poimenovati s pravim izrazom. Gre za uradni termin za bolečino tistih, ki čutijo, da so bili rojeni v napačen spol.

Je te občutke sploh možno opisati? »Nekoč sem slišal, da jih je nekdo opisal kot kozmični zobobol,« pravi Freddy. »In mislim, da to sploh ni slab izraz. To celostno bolečino sem čutil že od nekje tretjega ali četrtega leta starosti. Ves čas je bila z mano. To je res težko razložiti nekomu, ki nima tudi sam podobne izkušnje. Kozmični zobobol ni nikoli popustil. Šele ko sem začel najprej jemati dodaten testosteron in potem tudi spremenil spol, so se moji občutki spremenili … In življenje ni postalo samo znosno, temveč celo prijetno.«

Počutim se kot marsovec. Danes 32-letni Freddy je začel jemati testosteron pri petindvajsetih. Leto kasneje so mu z operacijo odstranili odvečno tkivo s prsi – vendar ne tudi mlečnih žlez in maternice. Vedno si je namreč želel imeti otroke.

Razmišljal je sicer, da bi zanosil, preden je spremenil spol, saj so mu zdravniki na srce položili, da bo s tem najbrž za vedno postal neploden. A se je odločil, da bi bilo zelo neodgovorno ustvariti novo življenje, dokler je tako nesrečen in zmeden. Kako bi lahko vendar tak dojenčku zagotovil ljubezen, ki jo potrebuje?

»Razmišljal sem takole: dokler ne poskrbim za svoje duševno zdravje, starševstvo nikakor ne bi bilo dobra ideja. Preden imam otroka, moram najprej doumeti, kdo sploh sem.«

Šele ko je napočil pravi trenutek, je zanosil z umetno oploditvijo. Izkušnja nosečnosti je bila peklensko težka – neprimerno težja, kot bi si bil prej zmožen sploh predstavljati. Ko je nehal jemati testosteron, so se mu brki in brada opazno zredčili, njegovi boki so se razširili, znova pa je tudi dobil menstruacijo. »Bilo mi je res težko. Vsakič, ko sem malo razmislil o vsem skupaj, sem se vprašal: Pa kaj za vraga sploh počneš?!« V filmu, ki ga je o tej izkušnji posnel, ga lahko v tej fazi vidimo, kako sredi noči zahlipa v kamero: »Počutim se kot kak prekleti marsovec!«

Vrh človeškega doživetja. Za vedno bo hvaležen za vso podporo, ki jo je bil med nosečnostjo deležen od družine, prijateljev in zdravstvenih delavcev. Kaj pa gnus ali vsaj zbadljivke, ki se jih lahko moški z nosečniškim trebuhom nadeja od naključnih mimoidočih? »Na srečo je bil moj trebuh vso nosečnost precej majhen. To je bilo zame velikansko olajšanje, saj nisem bil videti noseč, temveč preprosto debelušen. Večina je tako mislila, da imam pač pivski trebušček.«

Po skrajno mučni nosečnosti je bil porod nekaj naravnost magičnega. 

Več v reviji Zarja Jana št. 38, 17. 9. 2019