Moj prijatelj je akademski glasbenik. Rad ima violino. Talenta ne razkazuje v svetlečih se toplih dvoranah, ampak kar na ulici. Pozimi ga zebe v prste, zato igra manj, a igra. Ker drugače ne zna. Nekoč je imel srečno družino. Očeta, ki se je celo odrekel dobro plačani ugledni službi, da je svoje otroke lahko ob popoldnevih vozil k dejavnostim. Vsak je igral en inštrument. Ni mu žal. Nikomur ni, ampak da ti ljudje živijo na robu preživetja, od miloščine mimoidočih tako rekoč, to pa ni prav. O njem sem pisala pred nekaj leti v naši reviji. Bil bi dober lik za Loachev film.
Imam tudi prijateljico, ki ima štiri otroke. Je mama samohranilka. Živi v najetem stanovanju in vsak dan skrbi za stare ljudi. Vozi se od enega do drugega. Kot mi je znano, je prav ona edino upanje mnogim, navdih in smisel, ki jih ohranja pri življenju. Rada je imela to delo, ampak plačilo je bilo prenizko, da bi lahko preživela družino, zato je zamenjala službo. Za določen čas. Kot to počne že zadnjih deset ali več let. Oba, prijatelj in prijateljica, imata visoko izobrazbo. Kadar si vzamemo čas in smo skupaj, sta kljub temu, da imata malo, hvaležna za toliko. Še ena za v Loachev film.
Vsak od nas pozna ali pa sam živi zgodbo, kot jo je za zmeraj zabeležil angleški režiser Ken Loach, starosta socialnega realizma. To pomeni uprizarjanje življenja tistih ljudi, ki se kljub nepravičnemu sistemu trudijo ohraniti svoje dostojanstvo. Kljub avtomatiziranemu brezčutju nadrejenih, ki od njih zahtevajo vedno več za manj plačila. Vedno več, dokler ... ne gre več.
Trg strga družino. Štirje glavni protagonisti. Starša Ricky in Abby ter otroka, najstnik Sab in mlajša sestrica Liza Jane. Živijo v najemniškem stanovanju v Newcastlu. Lahko pa bi v Tržiču ali Kranju ali pa v Poljčanah. Zdravi so. Starša se imata rada. Toda ob spoznanju, da ne glede na to, koliko bosta delala, nikoli ne bosta prišla do svoje strehe nad glavo, nista najbolj zadovoljna, še naprej pa se imata rada. Družina drži skupaj. Abby dela kot negovalka starejših ljudi. Rada ima svojo službo. Rada ima ljudi in oni imajo radi njo. Toda vse manj časa lahko preživi s stranko, na njenem urniku jih je vse več in več, ki jih obiskuje vedno, ko je treba. In potrebno je vse več, tako da časa za družino zmanjkuje tudi v ključnih trenutkih. Oče se odloči, da bo družino rešil iz zagate, in sprejme službo dostavljavca pošiljk. Kupi kombi, se samozaposli in se poda na pot izkoriščanega človeka. Do kod bo zdržal?
Več v reviji Zarja Jana št. 1, 7. 1. 2020
