Razmere na Bližnjem vzhodu so zapletene in brez obširnega poznavanja zgodovine ne moremo razumeti, zakaj se nekdo odziva, kot se, kaj so v preteklosti počele narobe zahodne sile, kdo komu kaj zameri in kako močno ... Če bi hoteli situacijo popolnoma razumeti, je torej v roke treba vzeti precej gradiva. Na pomoč smo poklicali novinarja Ervina Hladnika Milharčiča in profesorja Primoža Šterbenca.

Ervin Hladnik Milharčič

To je narobe!

Milharčič še vedno misli, da klicanje vojne prinaša nesrečo. »Vedno je treba govoriti, da vojne ne bo. Zdaj smo kot zavezniki Združenih držav padli v še eno ameriško vojno. Težko se bomo izvili. Američani hočejo, da jih zavezniki podprejo takrat, ko delajo narobe. Kadar delajo prav, ne potrebujejo zaveznikov. Uboj generalmajorja Solejmanija je bila zunajsodna likvidacija vojaškega poveljnika suverene države, ki ji niso napovedali vojne, čeprav ji desetletja grozijo z uničenjem. To je narobe. Razmisliti moramo o mejah naših zavezniških obveznosti. Vsak, ki je navdušen nad napadom na Irak, bi moral opraviti kratek test: Ali zna na pamet povedati, katero je drugo največje mesto v Iranu? Če tega ne ve, je bolje, da o vojni molči.« 

Ne verjemite ničemur. Iran je edina država na Bližnjem vzhodu, ki si ZDA oziroma Zahodu upa reči: mi vas ne potrebujemo. Bo moral za to plačati še višjo ceno kot doslej? »Res je. Iran je še zadnja Bližnjevzhodna država, ki svoje politike ni sinhronizirala z interesi ZDA. Afganistan, Irak, Sirija, Libija in Jemen so to plačali z uničenjem države. Američani pri svojih načrtih ne bodo popustili, Iranci pa v svojem slovarju tudi nimajo besede za vdajo,« pojasnjuje Milharčič, ki nam blago svetuje, da opravičilom in pojasnilom iz Pentagona (tokrat so atentat na Solejmanija opravičevali tudi s tem, da gre za odvračanje Irana od načrtovanja bodočih napadov) ne nasedamo. »Vse, kar pride iz Pentagona, je treba razumeti kot propagando. Najbolje je ne verjeti ničemur.«

Sr. Primož Šterbenc, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem

Iran bo še naprej živčen, Evropa pa nemočna

Na veliko vprašanje, zakaj so ZDA udarile po Iranu z atentatom na Solejmanija ravno sedaj, Šterbenc odgovarja, da je v veliki meri šlo za precej impulzivno potezo predsednika Trumpa, ki je politični megaloman in izjemno občutljiv za vsakršne znake nespoštovanja oziroma spodkopavanja ameriške veličine. »Iraška proiranska paravojaška skupina Hezbolah je 27. decembra 2019 najprej z raketami napadla ameriško vojaško oporišče v Kirkuku (ubit je bil ameriški pogodbenik), po ameriškem ostrem odgovoru dva dni pozneje pa so člani Hezbolaha 31. decembra vdrli še v ameriško veleposlaništvo v Bagdadu.«

Stare bolečine. To je verjetno zelo razburilo Trumpa, ker naj bi odsevalo nespoštovanje ameriške moči. »Ne pozabimo, da so se v administraciji verjetno zbudili zelo negativni spomini na iransko zavzetje ameriškega veleposlaništva v Teheranu novembra 1979 (ameriške diplomate so kot talce potem v ujetništvu držali do januarja 1981); tega Američani nikoli niso preboleli."

Več v reviji Zarja Jana št. 2, 14. 1. 2020