Rezultati zadnje velike raziskave o mladini iz leta 2018 kažejo, da mladi v vedno večji meri občutijo stres. Delež tistih, ki ga občutijo vsak teden, je od leta 2013 porasel s šest na osemnajst odstotkov. Raziskovalce je to presenetilo, saj se je v istem obdobju stopnja brezposelnosti znižala z 22 na deset odstotkov. Kljub temu se strah pred brezposelnostjo med mladimi vedno bolj krepi in se je od leta 2000 skoraj podvojil. Sociolog s Filozofske fakultete Maribor, vodja raziskave Mladina 2010, soavtor pri raziskavi Mladina 2013 in vodja mednarodne raziskave o mladih v jugovzhodni Evropi iz leta 2018 dr. Miran Lavrič razlaga ta paradoks tudi z dejstvom, da so tradicionalne oblike stalne zaposlitve vse pogosteje nadomeščene z manj varnimi in bolj fleksibilnimi oblikami, kar tudi pri (začasno) zaposlenih mladih vzbuja skrb glede zaposlitve.
Strah pred boleznijo. Med enajstimi merjenimi strahovi mladih se je med desetimi državami samo pri slovenski mladini na vrhu znašel strah pred boleznijo. »To je tesno povezano z individualizmom, saj mlade skrbi predvsem, kaj bo z njimi kot posamezniki, manj pa, kaj bo s širšo družbo. V drugih državah sta na vrhu strah pred korupcijo in družbeno nepravičnostjo. Če pogledamo zgolj na družbeno raven, pa se naši mladi v največji meri bojijo družbene nepravičnosti, nadsorazmerno pa jih skrbijo tudi okoljski problemi.«
Z individualizacijo so povezane tudi ugotovitve, da so slovenski mladi v primerjavi z mladimi iz primerljivih držav JV Evrope bistveno manj zadovoljni s svojim videzom in zdravjem. »Pogosteje se tudi ukvarjajo s športom. Vse to kaže, da vedno bolj ponotranjajo kapitalistično tekmovalnost in individualizem. Čedalje bolj se počutijo same v neizprosnem svetu, kjer je usodnega pomena, da si kot posameznik lep, zdrav in produktiven. Takšno dojemanje sveta je logično povezano z več tesnobe in stresa.«
Raje na proteste kot na volitve. Prav pospešen trend individualizacije mladih je tisti širši vzrok za porast stresa in strahu med njimi, so si v okviru zadnje študije enotni raziskovalci. »Mladi so, na primer, vedno manj stvari pripravljeni deliti z vrstniki in vedno odkriteje izražajo egoistične težnje. Vedno hitreje se odseljujejo od staršev, z njimi pa imajo bistveno bolj konfliktne odnose v primerjavi z njihovimi vrstniki iz drugih držav jugovzhodne Evrope. Vedno manj jih zanimajo tudi širše družbene teme, kot je na primer politika.«
Trend vedno večje politične nezainteresiranosti mladih beležijo že vsaj od devetdesetih let prejšnjega stoletja, v zadnjih letih pa se je po nekaterih kazalcih še dodatno okrepil. V zadnjih petih letih se je tako delež mladih, ki jih politika prav nič ne zanima, podvojil in dosega skoraj polovico vseh mladih.
»Kar zadeva udeležbo na volitvah, so slovenski mladi najbolj apatični v družbi mladih iz desetih držav JV Evrope. So pa po drugi strani dokaj aktivni, ko gre za sodelovanje v demonstracijah ali podpisovanje peticij. Protestna politična participacija jim je torej sorazmerno blizu,« pojasnjuje Lavrič.
Kako gresta skupaj zadovoljstvo in samomor? Po nekaterih raziskavah naj bi bili mladi pri nas zadovoljni, kar pa je ob podatku, da jih 17 odstotkov razmišlja o samomoru, nerazumljivo. »Dejstvo je, da večina raziskav slovenske mlade po stopnji zadovoljstva z življenjem umešča nekako v povprečje evropskih držav ali celo rahlo nad njim. Vendar osredotočanje zgolj na zadovoljstvo z življenjem lahko pokaže varljivo sliko. Ko mladi razmislijo o svojem življenju, običajno pomislijo na to, kako dobro jim gre v življenju po uveljavljenih standardih."
ANKETA: Kaj pravijo mladi?
Mlade smo vprašali, česa jih je najbolj strah v življenju, ali strahove zaupajo staršem, kaj jih v prihodnosti najbolj skrbi, ali menijo, da so njihovi starši imeli več ali manj skrbi v njihovih letih, ali so mladi v Sloveniji zadovoljni s svojim življenjem ter kaj si želijo za svojo prihodnost.
Odgovarjali so dijaki Gimnazije Ravne na Koroškem in mladostniki iz Vzgojnega zavoda Planina, ki pa se niso želeli izpostavljati z imeni. Vendar zato njihovi odgovori niso nič manj dragoceni.
Kaja Vreš, 15 let, Mežica: »Moj največji strah je verjetno neuspeh. Da ne bom uspela v šoli in posledično dosegla želenega poklica. Menim, da smo z vrstniki pod velikim pritiskom in se tega vsi bojimo. Najbolj pritiskamo sami nase, ker bi radi dosegli zadano, včasih imamo previsoka pričakovanja. Včasih svoje strahove zaupam staršem, večkrat pa se o tem pogovarjamo s prijatelji. Skrbi me tudi, kakšen bo svet v prihodnosti. Upam, da ne bom doživela več takih požarov, kot so bili v Amazoniji in Avstraliji, in da se bo to onesnaževanje, ki povzroča globalno segrevanje, ustavilo. Čeprav je tehnologija do neke mere navdušujoča, me skrbi, katere poklice nam bodo prevzeli roboti in kje se bomo lahko zaposlili, kaj bomo počeli. Sicer pa mislim, da živimo v Sloveniji kar srečno življenje, vsega imamo dovolj; imam prijazno družino, ki me vedno podpira, ravno takšne prijatelje. Sem pa že videla, kako so na šolah učitelji, namesto da bi jih podprli, nekatere učence zaničevali – to je zelo žalostno. V prihodnosti si želim ustvariti družino in uspeti v življenju – imeti službo in še vedno imeti čas za družino ter zase, za sprehod v naravi in hobije.«
Mladostnica, 17 let
»Najbolj se bojim življenja po odhodu iz zavoda. Bojim se, da bom ostala sama. Mame nimam, z očetom se ne pogovarjam. Najbolj zaupam svoji vzgojiteljici. Najbolj me skrbi, kako se bom znašla sama v življenju. Da pozabim določene strahove in skrbi, naredim namerno kako napako, da potem lahko razmišljam o njej in ne o strahovih. Menim, da je bilo v časih mojih starih staršev in staršev več skrbi, saj niso imeli elektrike, vode, ni bilo dovolj hrane za vso družino. Mislim, da nekateri mladi v Sloveniji ne živijo lepo – družine nimajo dovolj denarja, veliko je prepirov. Nekateri otroci živijo v rejniških družinah in si želijo nazaj k svojim. Za svojo prihodnost si želim, da bi uspešno končala šolo. Želim si končati triletni program slaščičarka. Zelo si želim imeti svojo lastno družino. Vem, da bom bolje skrbela za svoje otroke, kot je zame skrbel moj oče.«
Mladostnica, 14 let
»Najbolj me je strah pajkov, žužkov, ker imam fobijo pred pajki in insekti. Strah me je tega, da drugi govorijo za mojim hrbtom. Svojih strahov ne zaupam staršem. Menim, da jim ni treba vsega vedeti. Kdaj pa te strahove zaupam drugim pomembnim osebam (prijatelji, vzgojitelji). Glede prihodnosti nimam skrbi, ker vse že naprej načrtujem. Stvari načrtujem sama in verjamem vase. Moji starši so imeli manj skrbi. Njihovi starši so se poskrbeli za to, da jim ni bilo treba delati stvari, ki niso bile primerne za njihovo starost. Jaz moram početi stvari, ki niso primerne za mojo starost (doma delam stvari, ki bi jih morali delati starši – npr. hišna opravila). V prihodnosti si želim dobro službo, hišo, svojo slaščičarno. Dobrega moža – takega, ki bo pošten, ne govori grdih besed, je prijazen, vljuden, da ima službo, da pomaga pri hišnih opravilih. Pa da bi imela veliko mačk, saj jih obožujem.«
Več v Zarji/Jani, št. 3, 21. 1. 2020
