O, je čas, pravijo mnogi, ki se še spominjajo občasnih akcij, ki jih je nekdanja Juga zasnovala konec sedemdesetih let, najbrž tudi zaradi negotovosti, ki naj bi (in tudi je) nastopila po Titovi smrti. Seveda so v različnih delih države NNNP razumeli precej po svoje – ponekod so bile to v glavnem zabave, drugod so bile vaje skoraj vojaške, Slovenci pa smo NNNP večinoma vzeli skrajno resno. Akcijo je koordinirala SZDL, vanjo so bili vključeni vsi obrambno-varnostni dejavniki. Vse šole, tovarne, institucije so imele med letom svoj program zaščite in reševanja, v začetku jeseni pa je bil določen vikend, ko se je vsa Slovenija učila, kako ravnati v bolezni, ob požaru, potresu, povodnji, v vojni in množičnih nesrečah v okolju, kjer ljudje živijo. Akcije NNNP so bile na prvih straneh časopisov in prva vest v televizijskih in radijskih dnevnikih. In celo to smo vedeli, kje so zaklonišča, česar danes ne vemo, razen če imajo v njih fitnese, športne naprave in delavnice. Veliko je zanemarjenih in neuporabnih.
No, so pa gorečneži včasih tudi pretiravali. Sporočilo, da je Tito umrl, smo dobili v nedeljo, 4. maja. Tisti, ki smo gledali popoldanski film na TV, se tega dobro spomnimo, ker so ga prekinili, da bi to objavili. Naslednje jutro smo našli v poštnih nabiralnikih sporočilo, da moramo ob morebitnih bombnih napadih zvečer zatemniti okna (in še nekaj drugih podobnih navodil). Zelo dobro izbran trenutek za povzročanje množične panike.
Najprej si lahko pomagamo sami. Vsaj nekaj nam je jasno – ko nas zadene kakršnakoli nesreča, je človeško, da smo najprej panični, prej ali slej pa nas spreleti spoznanje, da je treba ukrepati hitro in pametno, da ne bo škoda še večja. Prav v trenutkih, ko se rešujemo iz goreče hiše, bežimo pred tornadom, se spuščamo iz kdo ve katerega nadstropja na pol podrte stavbe ali se zaklepamo pred kašljajočim sosedom, ker ima morda korona virus, je skrajno pomembno, ali najdemo v svoji spominski shrambi kaj uporabnega. Kaj narediti, da bomo rešili sebe in bližnje? Čakati na pomoč ali ukrepati? Kako ravnati, da se ne bomo do smrti žrli, ker bi nekomu lahko pomagali, pa mu nismo, ker smo se bali?
O tem, da bi lahko znova postavili na noge NNNP, kot je bila, ni treba sanjariti.
Več v reviji Zarja Jana št. 9, 3. 3. 2020
