V četrtek, ko je bila v Sloveniji razglašena epidemija, je jasno nastopil prof. dr.Janez Tomažič s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana ter povedal: »Ključno je, da je virus veliko bolj nalezljiv, kot si predstavljamo; kužnost je veliko večja kot pri gripi! Življenje naj se ustavi za 14 dni – ostanite doma!«
Zvečer nas je v Tarči nekako pomiril zdaj že vsem dobro znani infektolog Andrej Trampuž iz berlinske bolnišnice: »Slej ko prej bo vedno več ljudi prekuženih.«
Ampak ameriški epidemiolog Michael Osterholm svari, da naj si ljudje ne umišljamo, da bo hitro vsega konec. To bo trajalo še mesece in ne izključuje ponovne širitve v Kitajski, potem ko se bo življenje nadaljevalo brez spon rigoroznih ukrepov.
Tudi najboljši se lahko sesujejo. Medtem ko so se nekateri tolažili, da se nam Italija ne more zgoditi, ker naj bi sosedi sistematsko siromašili javni zdravstveni sistem (počnemo mi kaj drugega?), je za britanski Channel 4 eden izmed italijanskih strokovnjakov povedal, da imajo v italijanski pokrajini Lombardija sodoben in učinkovit zdravstveni sistem ter da je težava središče izbruha. Do trenutka, ko so ugotovili, kaj se dogaja, je bila situacija že neobvladljiva. In tega bi se morale zavedati druge države – ukrepati raje prej kot prepozno. »Brez učinkovitih ukrepov proti širjenju bolezni je ogrožen zdravstveni sistem – ne glede na to, kako dober je.«
V eni od številnih živahnih debat na družbenih omrežjih o trenutnem stanju se je oglasila slovenska zdravnica na Norveškem in zapisala, da tudi pri njih nimajo zadostnih kapacitet za intenzivno nego v tem izbruhu in da to ni nobena skrivnost. Tovrstna pripravljenost je zelo draga in za nabavo intenzivnih postelj, ki bi se nekje prašile, nima nihče denarja. Zato priporoča raje prehitro ukrepanje kot prepozno. Na Norveškem je z enega potrjenega okuženega v enem tednu številka zrasla na dvomestno, po dveh tednih pa so prišli na 169 potrjeno okuženih (tik pred zaključkom redakcije so na zabeležili že 700 okuženih). Medtem so pospešeno testirali, sledili neposrednim stikom okuženih – tako kot v Sloveniji – in tako kot pri nas se je vse začelo po zimskih počitnicah. Tudi Norvežani smučajo v Italiji.
Imunolog prof. dr. Alojz Ihan je za nacionalni radio razložil, da bi morali, če pogledamo nazaj, že ob začetku zimskih počitnic v zahodni Sloveniji in sploh kasneje v vzhodni prepovedati smuko v Italiji. Prepričan je, da je v resnici okuženih od pet- do desetkrat več ljudi, kot kažejo uradne številke. »Virus je med nami, ne smemo se začarati s številkami na tiskovnih konferencah. Če se ne bomo držali izogibanja stikov, ne bomo prispevali k zaustavitvi okužbe. Ne moremo biti prepričani, da nismo že ta trenutek okuženi. Socialna distanca je nujna! S tem bomo morali živeti nekaj časa in upamo, da bomo v tem pogledu uspešna država.«
Samo prehlad? Ostanite doma! Torej smo lahko kužni, ne da kažemo znake bolezni? Tako lahko sklepamo iz Ihanovih besed, tako beremo v intervjuju z zgoraj omenjenim ameriškim epidemiologom, enako pravi hrvaški epidemiolog Igor Rudan, nekaj ur pred oddajo članka pa je na Twitterju britanski profesor virologije Jonathan Ball z Univerze v Nottinghamu vse, ki kažejo znake prehlada, opozoril, naj ne čakajo na testiranje, temveč naj se takoj izolirajo.
Najpogostejša inkubacijska doba pri koronavirusu je od pet do šest dni, tudi od dva do 14 dni, ena izmed študij kaže celo na 24 dni – od okužbe do znakov bolezni!
»Ko v populaciji krožijo ljudje brez simptomov bolezni in prenašajo virus, epidemiologi težko kaj storijo za preprečitev širjenja virusa med ljudmi. Če obstajajo okuženi brez simptomov, bomo zelo težko popolnoma obrzdali to pandemijo, dokler ne razvijemo cepiva,« je za hrvaški portal Index povedal Rudan. In nadaljeval, da je strah zaradi smrtnih primerov koristen zato, ker ljudje začno upoštevati stroge ukrepe. Po kitajskih ukrepih stroge karantene bo tako posegalo vedno več držav. Tako bomo pridobivali čas, da se nam ne sesuje zdravstveni sistem – vse do konca zime, ko pričakujemo, da bo virus slabel.
Pridi, sonce. Ali toplota prežene virus, pa znanstveniki ne morejo z gotovostjo potrditi. Ljudem ne bi radi dajali lažnega upanja. Epidemiolog Ian Lipkin z Univerze Columbia, ki je nov virus januarja preučeval na Kitajskem in se po vrnitvi v ZDA zaprl v domačo klet ter v karanteni vztrajal dva tedna, za New Yorker pravi, da lahko koronavirus postane endemičen (značilen za določena območja) – tako kot na primer ošpice. Ugotovili so, da je prisoten v človeških izločkih. V Aziji številni odtoki v kuhinjah in kopalnicah nimajo U-cevi, tako kot pri nas, kjer stoji voda in preprečuje škodljivim plinom prehajanje skozi odtok.
Lipkin sicer ni bacilofob, ampak na svet zaradi svoje profesije gleda povsem drugače. Zato ga zanima, kako dolgo virus preživi v iztrebkih, v ustih, nosu, na površinah, kot so zaponka na pasu, na pasovih za pripenjanje, na kljukah, zaslonih na dotik ali na daljincu, ki ga v hotelih (ga vi?) nikoli ne očistijo in je po njegovem mnenju najbolj umazana stvar na svetu. Tako se naokoli ne odpravlja brez rokavic – še posebej na podzemno železnico, na letalu vse obriše, oddaljuje se od kašljajočih in ne dotika obraza.
Čeprav še ne morejo zagotovo potrditi neodpornosti koronavirusa proti vročini, pa vedo, da sončna svetloba pomaga pri razgradnji virusov na površinah. Tako je zunaj zaradi UV-svetlobe verjetno čistejše kot v notranjih prostorih, pravi Lipkin.
Smo se začeli učiti prepozno? V kitajskem Vuhanu je oblast začela reagirati, ko so imeli porast hudo obolelih v bolnišnicah. V resnici pa je bilo okuženih mnogo več ljudi, za katere odgovorni niso vedeli. 21. januarja je eksplodiralo – v potrjenih sto okuženih, a danes vemo, da jih je v resnici bilo 1500. Po dveh dneh, ko se je številka uradno znanih okuženih povzpela na 400, je oblast zaprla Vuhan. V resnici je bilo takrat že 2.500 obolelih, a oblast za to ni vedela. Čez en dan so zaprli še 15 mest v provinci. Takoj po tem ukrepu je rast novih okuženih dosegla maksimum, uradni podatki so še 12 dni beležili eksponentno rast, v resnici pa se je stanje umirjalo, le več ljudi z zapleti se je javljalo zdravnikom. Kitajcem je naposled uspelo – a le z najambicioznejšimi, celo nasilnimi ukrepi v zgodovini. Ali so virus dokončno zatrli, se bo pokazalo sčasoma.
Južna Koreja, Italija (pa tudi preostala Evropa) in Iran so imeli cel mesec časa za učenje, a se niso naučili nič. Zakaj pa eksponentne rasti okuženih ni bilo na Japonskem, Tajvanu, v Singapurju in Hongkongu? Poznavalci pravijo, da zaradi njihove izkušnje z virusom SARS leta 2003.
Lahko se učimo od najboljših. Zgodba o uspehu je Tajvan, v petek so imeli 49 potrjenih okuženih, njihov recept je jasen: najprej ukrepaj strogo in s polno močjo, nato postopoma blaži ukrepe. Torej nasprotno od evropskega pristopa. Govorimo o Tajvanu, ki ima s Kitajsko nenehne trgovske in siceršnje poti. Tajvan s 24 milijoni prebivalcev ima torej 49 okuženih, medtem pa Nizozemska s 17 milijoni prebivalcev na isti dan beleži 614 potrjenih okuženih s koronavirusom. Pri tem je treba vedeti, da so Tajvanci postali pozorni že ob prvi omembi, da se v Vuhanu dogaja nekaj čudnega, in začeli s testiranji že zadnjega decembra lani. Ker so se že spopadali s SARS-om, vsak nov virus jemljejo sila resno, poleg tega so se naučili, da je konstantno poročanje – tudi z več tiskovnimi konferencami na dan – zelo pomembno za izogibanje splošni paniki. Med njihovimi številnimi ukrepi je tudi uredba o številu mask, ki jih morajo dnevno proizvesti, ob čemer so tudi določili njihovo ceno.
Navodila prihajajo iz enega centra, so poenotena in v tem so Tajvanci odlični, pišejo v spletnem Voxu. Prav slednje pogrešajo tudi zdravstveni delavci pri nas. Na to je pretekli teden opozoril tudi strokovni direktor UKC Maribor Matjaž Vogrin in opomnil, da se je pokazala napačnost navodil v zvezi z vračanjem zdravstvenih delavcev na delovno mesto po prihodu z rizičnih območij.
Prav tako so številke sebi v prid začeli zelo uspešno obračati v Južni Koreji, četrti državi na svetu po številu okuženih. Z manj kot enim odstotkom umrlih. Zakaj? Zato ker tam odkrito komunicirajo z javnostjo in predvsem res množično testirajo (15.000 testov na dan), zgodnje odkrivanje pa omogoča zgodnje in zatorej uspešnejše zdravljenje. Poleg tega tako odkrijejo tudi veliko okuženih brez simptomov. Razlika v smrtnosti med Južno Korejo in Italijo (z najvišjim deležem umrlih zaradi koronavirusa na svetu – trenutno) je tudi v tem, da je v Italiji okuženih več moških in več starejših. Italija je namreč država z eno najstarejših populacij na svetu, medtem ko je v Južni Koreji polovica obolelih mlajša od 40. Prav tako je pri ženskah smrtnost zaradi covid-19 nižja kot pri moških. V Južni Koreji pa se je okužilo več žensk.
Prav tako v Južni Koreji na spletnih straneh vlade javno objavljajo podatke o gibanju vsakega obolelega 14 dni pred potrditvijo okužbe. Podatke o gibanju so zbrali na osnovi plačil s kreditnimi karticami, nadzornih kamer in mobilnih telefonov. S tem se najbrž marsikdo pri nas ne bi strinjal, saj imamo že tako težave s stigmatizacijo okuženih in celo z grožnjami – to pa je nedopustno!
Zmaga discipliniranih. Tako kot Tajvanci imajo tudi Južnokorejci za sabo že epidemijo – zaradi MERS-a pred petimi leti so izboljšali sistem testiranja. Prav tako je oblast takoj pozvala ljudi k nujnemu ukrepu socialnega distanciranja – ljudje naj bodo doma in opustijo stike z drugimi, vsi dogodki so bili odpovedani. Južnokorejci so vse disciplinirano upoštevali in po priporočilih vlade začeli nositi maske. Pri čemer je zanimivo, da jih pri nas ne priporočajo. Morda zato, ker jih človek itak ne more nikjer kupiti?
Koronavirus, ta mala premetena nevarna pošast, sedaj kroži med nami in se nam prilagaja. Po predhodnih epidemioloških izkušnjah to pomeni, da ga bodo mutacije naredile manj nevarnega za naše zdravje. Lahko pa so nekatere mutacije tudi nevarnejše, zato se nikar ne sprostite. Kot je dejal generalni direktor Svetovne zdravstvene organizacije: »To ni vaja. To ni čas za vdajo. To ni čas za izgovore. To je čas za sprostitev vseh zavor pri ukrepanju. Izobražujte ljudi, širite nadzor, skrbite za bolnike in krepite sisteme pripravljenosti.« In ja, bodimo pozitivni – to vedno pomaga.
* Možnost fekalno-oralnega prenosa?
V Romuniji so zaznali primer moškega, ki je teden dni po vrnitvi iz Italije imel drisko in vročino. Klinična slika se torej ni ujemala z opredelitvijo covid-19. Vendar je pri preprečevanju prenosa okužbe treba upoštevati tudi možnost fekalno-oralnega prenosa.
* Kaj pa otroci?
Raziskave kažejo, da se lahko otroci prav tako hitro okužijo kot odrasli, vendar redko zbolijo. Še vedno pa ni jasno, ali so pomembni prenašalci virusa. Kitajska študija je pokazala, da se otroci prej okužijo od odraslih kot obratno.
* Radikalni ukrepi res nujni?
Hrvaška profesorica doktorica Vanesa Gregorc, ki več kot dvajset let dela v milanski bolnišnici San Raffaele, je za Telegram jasno povedala: »Najboljši možni odgovor na epidemijo koronavirusa je po mojem mnenju zaprtje meja, fakultet, šol, vrtcev ter odpoved vseh javnih dogodkov in zbiranj. To je edini način, da upočasnimo epidemijo, kajti ustaviti je ne moremo. Nemogoče je identificirati zdrave ljudi, ki prenašajo koronavirus, in to je trenutno najtežji problem. Ne želim ustvarjati negativnega ozračja, a v Italiji smo spoznali, da je treba ostro ukrepati prej kot slej. Bolje je imeti sedaj probleme kot pa dolgoročno, saj lahko brez strogega ukrepanja epidemija traja mesece. Takrat bo gospodarska škoda veliko večja.«
* Česa ne smemo kopirati od Italijanov?
Njihove brezbrižnosti. Za radikalno odločitev, da je karantena uvedena za vso državo, so krivi ljudje sami, ker niso upoštevali strogih navodil. Potem ko so stroge ukrepe sprejeli za 15 pokrajin, so ugotovili, da so bila v nedeljo po uvedbi teh ukrepov smučišča v Dolomitih natrpana, mestne ulice polne – predvsem mladih. Sprehajališča v Milanu, Trstu in na Obali so bila polna, ljudje pa seveda niso upoštevali razdalje enega metra in pol. Živahno je bilo tudi v restavracijah in gostiščih. Zato se je država odločila za ponedeljkovo šokterapijo – vsi morajo ostati doma. Ukrepe nadzira policija in ljudje končno slišijo ter upoštevajo. Tik pred zdajci.
* Na koga je treba paziti?
Posebej je treba pred okužbo s koronavirusom zaščititi starejše ljudi, prav tako srčne in sladkorne bolnike ter bolnike z rakom. Tveganju z zapleti so izpostavljeni tudi tisti s čezmerno težo. Z njo se spopada kar 47 odstotkov Američanov, starejših od 45 let.
Ameriški epidemiolog Osterholm sicer svari, da moramo nehati dojemati covid-19 kot bolezen starih ljudi. Znano je namreč alarmantno število težje obolelih, starih nekaj nad 40. Prav v Nemčiji se sprašujejo, zakaj je pri njih precej mlajših obolelih. Tudi italijanski strokovnjak Grasselli je prejšnji teden opozoril na porast števila mlajših bolnikov, borili so se tudi za življenje 20-letnika.
Prav tako ugotavljajo, da je dejavnik tveganja za umrljivost kajenje. To naj bi pojasnilo večje število smrti med moškimi kot med ženskami na Kitajskem. V primerjavi s Kitajkami je med Kitajci izredno veliko kadilcev.
* Zasebno zdravstvo ni rešitev!
Ob takih kriznih situacijah spoznavamo pomembnost razvoja javnega zdravstvenega sistema. Infektolog Andrej Trampuž napoveduje, da bo v ZDA prav zaradi slabšega (javnega) zdravstvenega sistema kot v Evropi stanje zaradi koronavirusa mnogo slabše. Bomo spremljali in upamo, da bo odgovornim jasno, da ne smemo uničiti nečesa tako zelo dragocenega, kot je javno zdravstvo. Opozoril pa je tudi na nujno modernizacijo ljubljanske infekcijske klinike.
* Zdravilo?
V Italiji so pri zdravljenju covid-19 začeli uporabljati zdravilo tocilizumab, ki ga sicer uporabljajo za zdravljenje artritisa. Zdravilo učinkuje proti pljučnici, ki jo povzroča koronavirus. Iz Rima poročajo o dveh bolnikih, ki bosta zaradi uspešnosti zdravljenja prav s tem zdravilom lahko dihala brez pomoči. Italijanski onkolog Ascierto je povedal, da so na ta način začeli zdraviti že štiri nove bolnike.
* Ne pozabimo na spanje
Poleg že znanih ukrepov, kot sta umivanje rok in ne dotikanje obraza – si ne pozabite krepiti imunski sistem z dovolj spanja, telesno dejavnostjo in zdravim prehranjevanjem.
* Dr. Mojca Zvezdana Dernovšek, psihiatrinja
Strah je zdrava reakcija
Je res, da se terapevti v tem času srečujete s porastom tesnobe, anksioznosti in strahu?
Niti ne. Ne bi rekla, da je posebej več tesnobe in panike. Gre za realen strah ljudi, ki je popolnoma pričakovan, in nanj ne bi gledala kot na nekaj nenormalnega. Glede na okoliščine gre za normalno reakcijo.
Če si v teh časih preveč previden, ravnaš samozaščitno, mnogi pravijo, da si paničen. Se v teh dneh ta beseda pravzaprav zlorablja?
Eno je panični napad, drugo pa panična motnja. Gre za hud strah, tesnobo s telesnim odzivom. Za panični napad velja, da gre za lažni alarm, ki sproži maksimalen odziv. Če imamo za strah realen razlog, pa o paniki sploh ne moremo govoriti. Smo pač previdni, čutimo nelagodje in strah, kar je normalna reakcija. Ta je izrazitejša pri neznani nevarnosti, in v tem primeru se soočamo z virusom, ki ga še ne poznamo dobro in za katerega vemo, da ogroža bolne, starejše.
Je lahko strah naš zaveznik?
Seveda, strah je zdrava reakcija, saj nas angažira, da smo pozornejši, da se vedemo, kot je treba. Se pa lahko v strahu vedemo tudi malo manj razumno.
Kaj pa tisti, ki so preveč prestrašeni, kako jim pomagamo?
Da jih pomirimo in jim razložimo: poglejte, četudi se bo okužba zgodila, jo lahko prebolimo. Virusi niso nič novega.
Nekateri govorijo, da lahko pride do kolektivne psihoze.
To je neumnost. Psihoza je izraz v medicinskem žargonu za stanje izgube stika z resničnostjo. Kolektivna psihoza je lahko zgolj pogovorni izraz – ampak mislim, da so ljudje pri nas dovolj obveščeni in da se kaj takega ne more zgoditi.
Ljudi pa lahko ta kriza tudi poveže?
Gotovo. Ljudje se morajo vsake toliko zavedati tudi lastne ranljivosti, saj takrat postaneš previdnejši, morda pa tudi sočutnejši. Kriza ni nujno vse samo slabo. Enako je s stresom, o katerem pravimo, da se mu moramo izogibati. Ne, s tem se je treba soočati. Zagotovo bodo posledice – na vseh področjih, ampak tako pač je. Virus je prišel in nismo čisto neopremljeni. Imamo veliko znanja za obvladovanje virusov in prepričana sem, da bodo tudi za tega iznašli cepivo. Je pa to stanje tudi dokaz ali opomnik, da smo ranljivi in odvisni drug od drugega – na vsem svetu. Zato nam mora biti mar, kaj se dogaja na Kitajskem in drugod, da je pomembno pomisliti še na koga drugega, ne samo nase.
* Solidarnost mladih
Psiholog dr. Bojan Musil je v Reporterju povedal, da je za začetek krize običajno, da pri ljudeh najprej prevlada osebni egoistični instinkt. Že kmalu pa začno bolj sodelovati. »Če slediš egoističnemu instinktu, imaš kratkoročni profit, toda kmalu tega ni več. Ljudje so krize primorani reševati kolektivno, skupinsko.« Krize imajo tako tudi funkcijo krepitve kolektivnega duha – da se ljudje zavedamo, da znamo sodelovati kot skupnost. To prispeva k temu, da imamo več moči in svobode tudi kot posamezniki.
Tako so pomoč starostnikom že pred razglasitvijo epidemije ponudili mladi iz Mladinskega centra Velenje. »V tem obdobju bomo na območju Mestne občine Velenje namesto starostnikov po nujne stvari v trgovino skočili kar mi in jim jih seveda dostavili tudi na dom. Namesto njih lahko tudi skočimo v lekarno po zdravila ali plačat kakšno položnico ... Poskrbljeno imamo tudi za priporočene preventivne ukrepe pri naših stikih s starostniki!
Od ponedeljka do petka smo dosegljivi na tel. št. (03) 898 19 22 (pisarna MC Velenje-Andrej), med 9. in 12. uro. Projekt podpira Mestna občina Velenje z vozilom kamerat, s katerim bomo za starostnike brezplačno opravljali večje nakupe. Če poznate starostnike, ki bi potrebovali našo pomoč, prosimo, delite informacijo. HVALA!« Pripisali so še, da ne pobirajo nobene provizije.
Srce poka
Mnoge je zgolj posnetek leta iz Kitajske proti Rimu navdal z ganotjem in (ponovnim) zaupanjem v človeka. 31 ton medicinskega materiala in kitajske zdravstvene delavce na krovu China Eastern Airlines A350 je neki hrvaški državljan pospremil z besedami: »Samo ena je Zemlja, samo eno človeštvo.«
Nihče ne bi smel umreti sam
Televizijska voditeljica in Slovenka leta Eugenija Carl je na svojem družbenem omrežju delila izpoved dveh italijanskih zdravnikov. Sama je njuni izjavi prevedla iz italijanščine, saj jo že dolgo ni nič tako pretreslo. Dodala je, naj se po prebranem, če zmoremo, še naprej pritožujemo nad dolgčasjem, ker smo »zaprti« doma.
Zdravnik Carlo Serini: »Oživljam bolnike na intenzivnem oddelku. Že leta. Ampak tokrat je drugače. To noč sem se približal staremu gospodu. Dali smo mu dihalno masko. Prestrašeno je gledal okoli. Sklonil sem se k njemu in on mi je zašepetal: 'Torej je res, sem zelo slab?' Ujel sem njegov pogled in dojel, da tokrat nimam odgovora.«
Zdravnica Francesca Cortellaro: »Veste, kateri občutek je najbolj strašljiv? Videti bolnike umirati same. Jih poslušati, ko te prosijo, da pozdraviš njihove otroke in vnuke. Okuženi s koronavirusom vstopijo sami, noben svojec ne more biti ob njih, in intuitivno vedo, da odhajajo. So lucidni, niso omamljeni. Kot da bi se utapljali, a imeli ves čas, da to razumejo. Zadnji je šel to noč. Stara ženička. Želela je videti vnučka. Iz žepa sem potegnila telefon in ju videopovezala. Poslovila sta se. Kmalu zatem je umrla. Zdaj imam že dolg seznam videoklicev. Rečem mu seznam Adijo. Upam, da nam bodo dali mini tablice, dovolj bodo tri ali štiri, da jih ne pustimo umreti same.«
Mike Leavitt, ameriški politik: »Karkoli naredimo pred pandemijo, se bo zdelo alarmantno. Karkoli bomo naredili potem, bo izpadlo nezadostno.«
Neznani ameriški twitteraš o nerazumnosti prebivalstva glede preventivnih ukrepov: »Biti neumen je tako kot biti mrtev. Ne zavedaš se.«
Slovenska devetletnica: »A zakaj otroci ne zbolijo? Zato, ker smo prihodnost.«
Ne sledimo Kitajcem
Pri takšnih številkah potrjeno okuženih, kot so se na začetku prejšnjega tedna pojavljale v ZDA, Španiji, Franciji, Nemčiji ali Švici, je bil kitajski Vuhan že v popolni karanteni.
Objavljeno v reviji Zarja Jana št. 11, 17. 3. 2020
