Učiteljev se nikoli ne posluša

Prav zaradi besed ministrice za šolstvo, ki nam je dala vedeti, da je šolanje na daljavo tako rekoč ena sama radost, so starši in učitelji še bolj razburjeni. Prvi zato, ker še komaj navigirajo med lonci in neprestano lačnimi usti, delom za službo ter razlaganjem snovi, o kateri pogosto pojma nimajo. Drugi pa zato, ker imajo prav tako dela pogosto za cel dan – zamislite si, da morate med drugim vsak dan poslati še sto elektronskih pisem! – z ministrstva za šolstvo pa prihajajo zmedena navodila in nikakršnega odgovora, kdaj bodo šole spet odprli. Glede na trenutne razmere imajo naše sogovornice bolj malo upanja, da bodo svoje učence letos še lahko pozdravile v šolskih klopeh.

Profesorica slovenščine Nina Prešern, ki poučuje 180 dijakov, je na svoji spletni strani www.gospodicnaknjiga.si iskreno zapisala, da se je na štirinajstdnevno učenje na daljavo zelo dobro pripravila in bila optimistična. V petem tednu je že pošteno izžeta, stiske vseh pa se povečujejo. Šolanje na daljavo po njenem nikakor ni ustrezna dolgoročna rešitev in se tako kot mnogi njeni kolegi ter marsikateri starš sprašuje: »Zakaj ministrica za šolstvo vsakih 14 dni pred kamerami zadovoljno in sijoče pove, da šolanje v Sloveniji poteka po načrtu oziroma ga celo presega? Zakaj se v Dnevniku in Odmevih vsak teden znajde vsaj en prispevek o super inovativnem učitelju, ki ves naspidiran skače pred kamero, kuha za učence in se jim razdaja že peto videouro v tem dnevu? Kje je novica o izčrpani družini z doma šolajočimi se otroki, pri čemer morajo tudi starši poskrbeti za svoje delovne naloge?«

Kako popačena je javna slika o resničnem stanju šolanja na daljavo, ko se v medijih prikazuje samo lepe sobe in idealne pogoje za učenje, vsi pa nadvse napredujejo, še starši, je v svojem zapisu na družbenem omrežju opozorila znana kritična učiteljica slovenščine Bojana Potočnik. »Ni prav, da se o nekaterih učencih in dejstvih molči. Nekateri učenci so v pouku na daljavo postali še bolj nevidni. Ni učencev, ki živijo v tesnih in vlažnih stanovanjih. Ni učencev, ki nimajo svojih sob. Ni učencev, katerih družine se preživljajo s socialno podporo. Ni učencev, ki jim je šola za dobršen del dneva predstavljala varno okolje, med štirimi stenami pa so izpostavljeni različnim oblikam nasilja, ki jih sistem ni zaznal. Ni učencev tujcev, ki jih naš šolski sistem v drugem letu šolanja izenači z našimi učenci, tudi pri slovenščini, čeprav je vsem jasno, da standardov ne morejo doseči. Ni učencev, ki so jim v teh dneh dostavili računalnik, a žal ne znajo z njim. Ni učencev, ki imajo učne težave in jih je težko motivirati za delo in so zdaj večinoma prepuščeni staršem, ki delajo doma, hodijo v službo ali so nemara ostali brez nje. Ni učencev, ki so 13. marca, ko so zapustili šolo, imeli npr. štiri predmete ocenjene negativno in so zdaj zapadli v še večjo apatijo. Ni učencev, ki se s tiho podporo staršev spretno izmikajo šolskim ocenjevanjem in so že sedaj imeli (pre)malo ocen,« piše.

Pravi, da jih lahko z nekaj domišljije najde v splošnih alinejah strokovnih priporočil Zavoda Republike Slovenije za šolstvo (ZRSŠ), ki pa razredniku naprtijo tolikšno komunikacijo, da lahko počne samo še to. Priporočila so neizvedljiva v normalnih okoliščinah, kaj šele v izrednih razmerah.

So ocene nepotrebna skrb? Profesorica inkluzivne pedagogike na OŠ Glazija Celje Maja Volk opaža, da zadnje čase učence in starše najbolj skrbi ocenjevanje. »Pogosto me zaskrbljeno vprašajo: 'Kako bomo pisali teste, kako bomo vprašani, ali bom zdaj zaradi karantene imel slabši učni uspeh?« Odgovora jim ne znam dati. Ker tudi sama ne vem, kaj bo. Potem jim povem, da karkoli že bo, naj se trudijo po najboljših močeh. Ocena je le trenutni izraz nekega znanja, ki ga bo v teh razmerah še toliko težje objektivno oceniti. Da je pomembno, da ostanemo zdravi. Znanje bomo že nadoknadili, ocene pa so trenutno nepotrebna skrb. V bistvu jih zavajam. Za sedmo-, osmo- in devetošolce, za 3. in 4. letnike srednje šole je vsaka zaključena ocena še kako pomembna. Nekateri mogoče prav zaradi tega ne bodo dosegli tiste ključne točke za vpis v nadaljnje izobraževanje. In spet je pod vprašajem zagotavljanje enakih možnosti.«

Zato predlaga, da bi v tem šolskem letu vsi učenci, ki so do 13. marca pri predmetu imeli pozitivno oceno, dobili v spričevalo namesto zaključne ocene opis »opravil« oziroma »dosega«. S tistimi, ki ciljev niso dosegali, pa učitelji in strokovni delavci pospešeno vzpostavijo individualno delo ter jim omogočijo doseganje ciljev. Točke za vpis se skladno s tem za generacijo znižajo na dva zaključena razreda.

Za takšen korak pa bi potrebovali odločne in agilne odgovorne z uvidom v prihodnost, kar pa bo besedah in izkušnjah naših sogovornic, učiteljic s terena, od slovenskega ministrstva za šolstvo ne gre pričakovati.

Kaj je to prijazna ocena? Ministrica dr. Simona Kustec je v intervjuju na TV Slovenija dejala, naj bodo učitelji maja prijazni z ocenami, ki se jih da podeliti tudi na daljavo, junija pa bo čas samo za popravljanje ocen. Profesorica razrednega pouka Jožica Frigelj, ki poučuje angleški jezik v četrtem in petem razredu na OŠ Ketteja in Murna Ljubljana ter je tudi predstavnica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo, je že vajena, da šolsko ministrstvo učiteljev sploh ne sliši.

Več v Zarji Jani, št. 16, 21. 4. 2020