Zgodbe

Z ženo sva jokala dva dni

Marija Šelek
6. 5. 2020, 05.02
Deli članek:

V Sloveniji stoji 15.000 čebelnjakov, za katere skrbi več kot 10.000 čebelarjev – ponos dežele. Da so čebele naše bogastvo, nujne za življenje, pa ni jasno vsakomur. Viktor Pešelj, katerega družina je čebelarstvu zapisana že sto let, je na velikonočni ponedeljek izvedel, da je njegov čebelnjak v bližini kraja Štalcerji (občina Kočevje) pogorel do tal. Z njim pa 28 čebeljih družin, to je 500.000 čebel. »Kdo za vraga lahko stori kaj takega?« se sprašuje, medtem ko mu čebelarji z vseh koncev Slovenije ponujajo pomoč.

arhiv Zarje
Le kdo zažge čebelnjak?

Trinajsti april je bil. Prikladen datum za tako brutalno dejanje. Zakaj bi 74-letnemu Viktorju iz kraja Livold, ki je že 36 let izjemno aktiven čebelar, kdo hotel storiti kaj takšnega? Je komu stopil na žulj, se komu zameril? To se sprašuje tudi sam in zmajuje z glavo, ni mu jasno. Se pa spomni, da je bilo en teden (na cvetno nedeljo) pred žalostnim dogodkom na tistem območju kar pet travniških požarov, v katerih so posredovali gasilci.

»Da gre nekdo čebelice zažgat. To je zame kriminal najhujše vrste! Niti mravlji ne bi želel storiti kaj hudega, si morete misliti, kako je v požaru umreti čebeli? Kar naenkrat jih je zajel ogenj, vročina, ne znajo pobegniti, v panju imajo mamo (matico), ki je nikoli ne zapustijo. Četudi so katere letele v temo, na svobodo, so se vrnile k svetlobi, k ognju. Pa tudi na poti ven jih je scvrlo. Z ženo sva jokala dva dni,« pripoveduje Pešelj.

Pa tako ponosen je bil na tisti kraj okoli svojega čebelnjaka. Tam, v Jelenji vasi, so postavili ekološko meteorološko postajo, kar dokazuje, da gre za območje z najčistejšim zrakom v Sloveniji. Prav kakovost tamkajšnjega zraka Viktor Pešelj navaja kot enega temeljnih razlogov za zaščito kočevskega medu.

Po dvajsetih letih je torej zapustil tisti okoliš, saj se boji, da bi se čebelnjaku zopet kaj zgodilo, če bi se vrnil tja. Zato raje ne bo izzival sreče in si je novega postavil nedaleč od hiše, ob njivi. »Da, novi čebelnjak za 18 panjev že stoji, sem človek akcije,« pove s sledjo ponosa v glasu.

Brez 150 kg medu. Čebelnjaka ni imel zavarovanega, ognjeni zublji so ga oropali za 24.000 evrov. Glede na to, da je že pomlad in da so imele čebele še nekaj zaloge, je skupaj s 600 sati zgorelo tudi 140–150 kg medu.

Poleg čebel mu je zgorelo tudi vse orodje, pripomočki, delovna obleka, omelo, rokavice, kozice, tipalniki, na čebelnjaku je imel celico za elektriko, ki jo je potreboval tudi za električnega pastirja zaradi zaščite pred medvedi. S pogorišča so odpeljali štiri prikolice zgorelega materiala in še dodatno prikolico železja.

Svojo žalostno zgodbo je s fotografijami delil na družbenem omrežju in že naslednji dan so ga klicali čebelarji iz vse Slovenije. Ker je s svojim delom vedno želel samo dobro za čebele in naravo, se je dobro z dobrim povrnilo. Panje mu tako ponujajo dobri ljudje iz vse Slovenije: od Slovenskih Konjic, Žirovnice, Bele krajine, Ribnice do okolice Kočevja. »Tako mi je že obljubljenih deset polnih panjev, po prvem maju bo moj čebelnjak že naseljen. Delam od jutra do noči.«

V Jelenji vasi so njegov (zdaj že pogoreli) čebelnjak obiskali po štirje avtobusi čebelarjev, med njimi so bili tudi iz Švice, od 2006 pa do 2018 pa je po njegov med prihajala tudi žena japonskega veleposlanika v Sloveniji.

Policisti so opravili ogled kraja zločina, vendar 74-letni Viktor Pešelj ne verjame, da bodo storilca našli.

Boštjan Noč, predsednik čebelarske zveze Slovenija:

»Da nekdo požge čebelnjak, je povsem nerazumljivo! V preteklosti so se požigi že dogajali, največkrat zaradi sosedskih sporov, zamer in zavisti. Iz Bele krajine so že poročali, da so se vanje zatekli tudi migranti (tudi Viktor Pešelj jih je ob svojem že opazil, vendar niso nikoli povzročili škode, op. a.), jaz imam prav zaradi škode, ki bi lahko nastala ob vlomu, svoj čebelnjak kar odklenjen. Se pa ne spomnim, da bi kdaj zagorel tako velik čebelnjak, kot je sedaj. Pogosteje kot požig čebelnjaka se zgodijo kraje čebel, pri čemer pa to težko zagreši nekdo brez čebelarskega znanja. Prejšnje leto smo takih kraj imeli kar precej. Še vedno je treba ljudi ozaveščati in vzgajati o pomenu čebel, jih opozarjati, da brez čebel ni življenja. Še vedno se prevečkrat dogaja, da kmetje škropijo njive sredi dneva, ko so čebele na paši. Ob naših opozorilih nas potem označijo za tečne, ampak naj bo jasno: ne brez škropiva, brez čebel ne bo pridelka. Zato najprej zaščitimo čebele, nato pa škropimo – zvečer, ob mraku, ko so čebele v panju in ko lahko strupi čez noč izhlapijo. Tudi sistem tega ne spodbuja, zato se še na površinah državnega kmetijskega inštituta škropi podnevi – ker delavcev zvečer ni v službi. Dajmo to že enkrat spremeniti!«

Zarja Jana, št. 18, 5. 5. 2020