Kdo bo sedaj opozarjal na premnoge grožnje okolju? Kdo bo zid pred prevelikimi in dostikrat nepotrebnimi, celo pogubnimi apetiti kapitalistov? Ne, okoljevarstvene organizacije, ki se borijo za okolje, še zdaleč ne obstajajo zato, da pobirajo davkoplačevalski denar. Bodo sploh še lahko nadaljevale s svojimi zavzemanji? Nekaj opaznejših okoljevarstvenikov smo vprašali, kaj mislijo o tej sporni politični odločitvi.
Pretresljivo, kako jih namesto šumenja divje reke privlači šumenje denarja
Anton Komat, okoljevarstvenik: »Vlada zarukanih domoljubov v vsej svoji bedi. Umberto Eco je zapisal, da se drhal brez moralnih načel najraje zavija v kakšno zastavo. Zanje je domoljubje vprašanje profita, ne pa čustev. Tako neizmerno ljubijo domovino, da bi jo najraje spremenili v denar in jo posvojili na svojem tekočem računu. Res ganljivo in pretresljivo, kako jih namesto šumenja divje reke privlači šumenje denarja, namesto zelenja gozdov zeleni dolarski bankovci, namesto petja ptic pa žlobudranje plačanih idiotov. Nimamo več časa čakati, slovenski naravi zvoni navček, pri nas je koronavirus mutiral v butalevirus, hkrati pa se represivni aparat z veliko hitrostjo totalitarizira in oborožuje.«
***
Če bo treba, bomo šli pa v gozdove
Rok Rozman, varuh balkanskih rek in življenja ob njih: »Zame na osebni in profesionalni ravni sprejeti amandma ne spremeni ničesar. To, da je naša majhna organizacija poskusila preprečiti sprejetje novega amandmaja, ni boj za osebne interese, ampak za naravo. Nevladniki jo morajo imeti pravico braniti, ker je to edini pravnoformalni, ali če hočete legalni način v naši državi, da jo lahko branijo. Z amandmajem so jim to pravico odvzeli, a je dokaj logično, da bodo ljudje naravo branili še naprej. Klevete, da okoljevarstveniki to delajo za denar, so nesramno grde in izvirajo od politikov, ki sami sprejemajo provizije in doživljajo pritiske lobijev. Da nam ti ljudje očitajo, da se borimo za pravice nevladnikov, ker skupaj molzemo denar od proračuna davkoplačevalcev ... to je pa res kaplja čez rob. Skrbi me, da se bo s tem, ko nam bodo odvzete legalne pravice za branjenje narave, začela neka druga oblika aktivizma. Edina, ki nam preostane. Šli bomo v gozdove in tam čakali, da pridejo z buldožerji. Pa se bomo šli tisti pravi aktivizem, ki ne bo tako prijeten in prijazen, a toliko bolj potreben. Seveda take skrajnosti niso nikomur v interesu, niti meni, a če živiš na tem svetu zato, da bi s svojo prisotnostjo pomagal preprečiti popolno uničenje narave, se pač oprimeš tistega, s čimer lahko to dosežeš.«
***
Treba je narediti vse, da glas ljudstva obstane!
Irena Rotar, Združenje za trajnostno prihodnost (prej Ekoci): »Minister Vizjak in predlagatelj SNS očitno ne poznata ali ignorirata zakonodajo, ko določata pogoje, kjer imajo glas iniciative ali društva. Civilna pobuda oziroma iniciativa je neposredna oblika sodelovanja državljanov pri odločanju na ravni občine ali države. Pobuda se zbere okrog zadeve, na katero želi skupina ljudi opozoriti, in okrog spremembe, ki jo želi doseči. To ni formalna oblika, ne more imeti TRR, člani delujejo prostovoljno in nimajo financerjev niti članarine. Iz svojega žepa pa plačujejo stroške. Torej??? Druge oblike NVO so združenja ali društva, kamor sodijo gasilci, planinci in okoljevarstveniki. Iz lastnih dolgoletnih izkušenj lahko povem, da so že pogoji za društva, ki si želijo delovati v javnem interesu, tako zaostreni, da je zelo težko preoblikovati civilno iniciativo v društvo. V civilnih iniciativah pogosto sodelujejo strokovnjaki, ki se na svojih delovnih mestih ne želijo ali ne upajo izpostaviti zaradi izgube službe, vseeno pa vedo, kaj je prav. Sama v Ekoci – ekocivilni iniciativi delujem že od leta 2006. Pred dvema letoma smo jo nadgradili v Združenje za trajnostno prihodnost, a način dela ostaja enak. Evidentiramo in javno izpostavimo le tiste, ki to dovolijo. Ne financiramo se s sredstvi države. Večino dela opravljamo prostovoljno, pišemo strokovne pobude zakonodajalcem in smo veseli, da približno 10 do 20 odstotkov predlogov najde pot tudi v zakonodajo, denimo pobuda o ohranjanju avtohtonih semen in pasem živali, dobrobit živali, prizadevanja za gojenje industrijske konoplje, zmanjšanje posevkov industrijske konoplje z najmanj deset arov na en ar ipd. Posebno smo veseli zadnje akcije ministrstva za kmetijstvo, kjer so na prioritetni seznam uvrstili promocijo vrtičkarstva in samooskrbo, za kar smo si prizadevali več kot desetletje.
In kje smo sedaj? Nova zakonodaja bo onemogočila delovanje zavzetih entuziastov, ki se borijo za zeleni, trajnostni in lepši svet, ki venomer opozarjajo, kako dragocena je voda, da prihajajo suše in podnebne spremembe. Opozarjajo tudi na mačehovsko gospodarjenje z vodo, saj smo prodali že vse najboljše vodne vire, kot so Radenska, Laško in Rimske toplice. Namesto da bi dobičke plemenitili za javno dobro, se še kar naprej razprodajamo.
Več v reviji Zarja Jana št. 19, 12. 5. 2020
