Vse je delovalo kot namazano, nikoli premalo objemov in pozornosti, vedno dovolj (odličnega) seksa. »On je moški, ki te ponoči pokriva, ker ga skrbi za tvoje ledvice – moški, kakršnega si lahko samo želiš.« Tako je vsaj mislila do takrat, ko je zaradi črva dvoma v zadnjih treh mesecih njunega zakona prenesla datoteke z njegovega telefona, kjer sicer ni bilo nikakršnih dokazov, na računalnik. Tam se je vse razkrilo: njegovo dveletno vzporedno življenje s petnajst let mlajšo žensko. S petindvajsetletnico, ki verjetno nikoli ni nergala, nikoli ni bila živčna, se zvečer od utrujenosti ni zrušila v posteljo zraven otrok, ki naslednji dan ni vstala ob pol šestih in pripravljala kosila, ki popoldne ni hitela k pediatru ... To žensko je na začetku sovražila, danes ve, da je lagal tudi njej.

»Ko sem odkrila ne prevaro, temveč varanje, sem doživela akutni šok, saj sem živela v utvari, da imam nadpovprečno srečen zakon. Kadar se sprehajam, ne vidim veliko parov, da bi se objemali. Midva sva vse to imela. Da to počasi usiha, sem začutila zgolj nekaj mesecev, preden sem se soočila z dokazom. V afektu sem takoj končala zakon – torej zame ni bilo vprašanje, ali ostati ali ne. Morda bi mu oprostila oziroma bi se bila pripravljena pogovarjati, če bi me prevaral. On pa me je varal, živel vzporedno življenje – in to dve leti, morda celo več! Verjamem, da se zgodi, in tudi verjamem, da se je zares zaljubil, da jo ima rad, ter dopuščam možnost, da je to njegova usodna ženska. Ne morem pa pozabiti laganja, meni in otrokoma, v obraz.« Takoj ji je bilo jasno, da je ločitev edina možnost, prav tako kot takojšnja izselitev iz družinskega stanovanja. »Če bi moža naslednji dan spustila v stanovanje in bi se pogovarjala, pa še dan potem, bi padla v začaran krog, v katerega se zaplete preveč žensk. To ženske počno – čakajo. Zaradi logistike, stanovanja, kredita, otrok ... Ko sem potegnila črto pod najinim zakonom, sem imela na eni strani enega, na drugi drugega otroka, bila sem brez vozniškega izpita, v drugem naselju, s kreditom za stanovanje ... Zaradi logistike me je po dveh dneh poklical tudi bivši mož, češ da bi se vrnil. Ne zaradi čustev ali kesanja, zaradi logistike.«

Konec poljubov. Ko zdaj gleda na takratno sebe, si misli, da je tako naivne in slepe ženske gledala samo v filmih. »Čudila sem se ženskam, ki ne vidijo znakov. Znaki so. Vedno. Ampak nam je z vzgojo pa tudi karakterno vsajeno, da varanje in laži ne gredo skupaj z zakonom, družino, ljubeznijo in partnerstvom. Izhajam iz družine, kjer ni bilo varanja. Sedemdesetletni oče mi je dejal, da če bi prevaral mojo mami, bi prevaral tudi svoje otroke. Če bi se še enkrat poročila, bi pogledala, kakšni so odnosi v družini bodočega moža. Res je neverjetno, od kod vse to, kar prinesemo s sabo, izvira; kaj vse je odločujoče za to, da ženske v takšnih odnosih ostajamo. To je res neverjetno! Neverjetno pa je tudi, kako močne smo!«

O možu je začela rahlo dvomiti, ko se ni hotel več poljubljati. »Poljub je čista emocija, poseben jezik intimnosti. Ta intimnost je počasi usihala, ni se zgodilo kar naenkrat. Seks ni usahnil. V teh mesecih, ko sem nekaj sumila, sem iskala dokaze. Med sesanjem sem odprla omaro in zavohala cvetlični vonj, vem, da to ni moj vonj, saj imam rada sladke parfume, sem si mislila. Ampak nekako razumsko umikaš take misli stran in potem tudi z lahkoto verjameš nekemu za lase privlečenemu pojasnilu, da so se s tem parfumom 'nekaj otroci špricali'. Ko smo šli na bazen, sem, recimo, opazila sledi nohtov na njegovih prsih in ga vprašala, kaj je to. Odgovoril je, saj veš, da imam občutljivo kožo. Aha, v redu, sem si mislila. Nič ni bilo v redu, lagal mi je, a si tega nisem hotela priznati. Pa saj sem 15 let živela z njim, vedela sem, da nima občutljive kože. Nisem si hotela priznati, da sem ali bom postala del statistike. Govorila sem si, da se to meni ne more zgoditi, bala sem se, da bom kot ločenka etiketirana, označena za smeti, da bosta moja otroka zaznamovana, da bosta edina z ločenima staršema na šoli. Kakšna zmota! Šele med ločitvijo sem izvedela, da je v vrtcu mojega otroka že nekaj ločenih staršev, zdaj mi pa tako že vsi pravijo, da bo to število ob koncu osnovne šole še poskočilo, v srednji šoli pa bo že polovica otrok ločenih staršev. Če pa že niso ločeni na papirju, jih je veliko ločenih čustveno.«

Več v reviji Zarja Jana, št. 23, 9. 6. 2020