Pohod Alpe–Adrija, dogodek, ki poveže Alpe z Jadranom in mu slikoviteje pravijo tudi Peš na morje, sta si zamislila Petra in Andrej Gregorač, ki je bil takrat ravnatelj Vzgojnega zavoda Kranj (danes je raje spet vzgojitelj, je povedal), kjer v petih bivanjskih skupnostih otrokom s težkimi družinskimi zgodbami poskušajo zagotoviti varno in spodbudno okolje, ki ga doma nimajo, in jih pripraviti na samostojno življenje. »Našo mladino vpletamo v mnoge dejavnosti z življenjsko sporočilno noto, a ta pohod je eden tistih, ki najbolj pretrese temelje vsakega udeleženca. Med hojo se v neskončnem napredovanju porajajo strahovi. Omahovanje in drobni dosežki. Ko prepoznavajo šibkosti, se hkrati prečiščujejo. Po eni strani je hoja preprosta, po drugi strani pa ta pohod nikakor ni preprost.« Vsakemu posamezniku se zasidra globoko v srce, v spomin, ki ga lahko privleče na plan vsakič, ko se mu kje zatakne in misli, da ne bo zmogel. Pot namreč še zdaleč ni lahka, predvsem pa ni samo navzdol, kot bi kdo morda mislil, ampak poteka čez drn in strn. Klanec navzgor, navzdol, po žgočem soncu, dežju, po etapah, tudi več kot trideset kilometrov na dan.
Srečanje. »V gostilnici v Smrečju pri Vrhniki bomo kakšno uro počivali, tam se lahko dobimo,« je Petra razložila koordinate skupine, ki sva se ji s fotografom pridružila drugi dan pohoda. Petra je že sedela ob pijači z dvema fantoma in dekletom, medtem ko so čakali drugo vzgojiteljico, Adrijano, in še štiri mlade pohodnike. Za njimi sta bila en dan hoje in prva noč v šotoru, kjer so nekateri spali prvič. Petnajstletna Pia je potožila, da jo je zjutraj vse bolelo in da bi dala vse, da bi lahko spala v svoji postelji. S cimro Vanesso sta namreč prezrli armafleksa, ki sta ju imeli v preddverju šotora, in spali na trdem, samo v spalni vreči. Noč je bila dolga, zbujali sta se vsako uro, zato sta vstali precej neprespani. V takšnem stanju se je zjutraj težko spet zagristi v dolge kilometre poti. Najtežje je bilo tisti dan petnajstletnemu Bojanu. »Mislil sem, da bom na tistem prvem klancu kar umrl,« se je nasmehnil. »Jaz bom pa jutri,« je rekla vzgojiteljica Adrijana, ki je medtem prišla s preostalim delom ekipe. »Tretji dan je po kilometrih najdaljši in vsako leto se mi zdi najnapornejši,« je dodala in si sezula čevlje. Prva v odpravi je dobila žulje in si jih morala oskrbeti. Letošnjega pohoda so se udeležili otroci iz štirih stanovanjskih skupnosti, stari od enajst do sedemnajst let. Najmlajši v zavodu je trenutno osemletnik, pri njih pa ostanejo do osemnajstega leta. Zaradi težkih družinskih razmer in različnih zlorab imajo ti otroci večinoma učne težave ter čustveno-vedenjske motnje. »Kakšni otroci so dali že toliko skozi. Težave naših otrok so res tako zelo različne. Pri enih gre za družinsko krizo, drugi so brez staršev in pridejo iz rejniških družin ali so pri starih starših. V zavodu ostanejo od eno pa tudi do šest let oziroma dokler ne dokončajo osnovne šole. Uspeh v šoli velikokrat pokaže, ali smo bili uspešni, takrat si rečemo, da četudi se razmere doma niso spremenile, smo otroka nekako opolnomočili za življenje. Vzgojitelji smo v domu, da jih spodbudimo tam, kjer so močni, pomagamo jim poiskati v življenju nekaj, kar jim bo prinašalo zadovoljstvo, pa četudi to ne pomeni neke vrhunske izobrazbe. Veliko bo, če se bo tak otrok ujel, zaživel s to družbo in znal poskrbeti sam zase. Ključno se mi zdi, da jim omogočimo različne pozitivne izkušnje,« je razlagala Petra.
Več v reviji Zarja Jana št. 29, 21. 7. 2020
