Prvo gostilnico s prekmurskimi dobrotami je v Ljubljani odprla že pred trinajstimi leti. Pet let pozneje pa ob spodbudi Ljubljanskega turistično-informativnega centra odprla še restavracijo Güjžina v strogem mestnem središču, ki je bolj na roko tujim turistom. »Takrat je bila ravno finančna kriza, zaradi katere bi moralo sedem mojih zaposlenih na zavod, pa sem jih tako raje odpeljala s seboj v novo restavracijo,« se smeji svojemu pogumu, da iz nič ustvari še eno restavracijo. Tako domači kot tuji gostje so bili navdušeni nad tradicionalnimi meniji. Tudi zato, ker Ester v svojo kuhinjo vloži srce in dušo. Sprostitev po napornih dneh najde v jogi, s katero se ukvarja že dvanajst let in s pomočjo katere se je začela vedno bolj zavedati pomena zdrave prehrane. Dve leti se je postopoma pripravljala na življenje brez mesa, zdaj je vegetarijanka že deset let. Pred tremi leti, ko se je z odpravo Joge v vsakdanjem življenju povzpela pod vznožje Himalaje, pa je prvič začutila, da mora nekaj spremeniti tudi v svojem profesionalnem življenju. »Takrat sem se imela več časa pogovarjati s svojim učiteljem joge, in spodbujal me je, naj vendar naredim naslednji korak, spremenim jedilnik in svoje poslanstvo prekmurske kulinarike predstavim na nov način.« Njena odločitev je dokončno dozorela med pandemijo, ki je gostince postavila na veliko preizkušnjo. »Ko sem se prvega junija nenadno zbudila ob peti uri in petnajst minut, se je v meni nekaj premaknilo. Zdaj ali nikoli, me je prešinilo.« In trmasta, kot je, je vedela, da poti nazaj več ni. Medtem ko so se mimo njenega lokala včasih valile trume turistov, jih je bilo po sprostitvi varnostnih ukrepov le še peščica. »Gostilna je po četrtem maju, ko smo ponovno odprli, delala z dvajsetimi evri na dan. Kar je odstotek zaslužka lanskega leta. Spet sem bila praktično na začetku in zato nisem imela česa izgubiti.«
Združene v novem podvigu. Povezala se je s Katerino Vidner Ferkov, doktorico medicinske antropologije in etnologinjo, ki je med drugim veganska aktivistka, s katero se srečujeta pri jogi, ter Adriano Hudolin, avtorico zdravih in okusnih veganskih receptov na priljubljenem blogu Mami je doma. Združile so svoje znanje o tradicionalni slovenski kuhinji za bolj zdrav planet in se lotile projekta, s katerim želijo prispevati k ozaveščanju s pomočjo zdrave babičine kuhinje. Značilne jedi slovenskih pokrajin so se odločile predstaviti drugače. Vloge so si razdelile. Ester je gonilna sila, organizator, ki zna stvari spraviti v pogon. Katerina, ki sicer tudi komunicira z mediji, se je zadeve lotila z antropološko znanstvenega vidika. »Ester je vedela, da mora nekaj spremeniti, koronakriza pa je pomenila prelomno točko,« pove Katerina, ki je kolegico opolnomočila s podobnimi zgledi iz tujine. »Znani so primeri iz Avstrije, Švedske, Amerike, ko so znani gostinci svoje družinske gostilne s tradicionalno hrano spremenili v veganske ali vegetarijanske. Pogosto je bil vzrok lastna izkušnja z zdravjem. Ideja je ohraniti tradicionalne recepte, s tem da jih spremeniš v veganske. Med raziskovanjem nekdanjih prehranskih navad v Sloveniji sem odkrila, da se je po drugi svetovni vojni močno povečala poraba mesa. V tradicionalni prehrani kajžarjev in ljudi z malo obdelovalne zemlje so bili meso in jajca redko na mizi. Zato z novim projektom pravzaprav spet obujamo nekdanjo tradicijo, skupaj s sodobnimi prehranskimi ugotovitvami, ki krepijo zdravje,« doda. V Güjžini so tako ohranili stalno vegetarijansko in vegansko prekmursko ponudbo, dodali pa še tedensko vegansko ponudbo tradicionalnih slovenskih jedi posameznih pokrajin. Tukaj pa v igro vstopi Adriana.
Več v reviji Zarja Jana št. 29, 21. 7. 2020
