nika kovač, 8. marec1 Svet24.si

8. marec zapravil preveč, sedaj prosijo za denar

budisti1 Svet24.si

Vsi menihi tajskega budističnega templja padli na...

predcasno glasovanje referendumi 2022 gospodarsko m24 Necenzurirano

SDS so mesta spet rekla "ne"

jansa logar bled Reporter.si

Janez Janša je »dvoživki« Anžetu Logarju ...

ronaldo (2) Ekipa24.si

Fifa razblinila vse dvome o zadetku Ronalda: Ali ...

diana Odkrito.si

Škandali, ki bi jih kraljeva družina najraje ...

Mario Ferri 3 Ekipa24.si

Razkrita identiteta pogumnega navijača, ki je v ...

Zgodbe

Kultni motor z dušo

Ko se skupinsko odpravijo na pot po ljubljanskih ulicah in okolici ali kar po Sloveniji, se ljudje ozirajo za njimi in skoraj vsakdo se nasmehne. Z nostalgijo, s spominom na stare čase, ko so se po naših ulicah prav tako vozili vozniki na vespah samo ene oblike. Danes jih je ogromno, različnih barv, oblik in zmogljivosti. Nekaj ljubiteljev vesp se je združilo v Vespa klub Ljubljana in skupaj pohajkujejo po izletniških točkah. Pridružili smo se jim na enem od njihovih rednih torkovih izletov.

Vespa klub Ljubljana so ustanovili leta 2009, danes ga vodi Rok Bohinc. Lastniki vesp se že dve leti dobivajo vsak torek ob 18. uri in gredo potem vsakič nekam drugam. Na kakšno razgledno točko, hrib ali lepo jezero ... V klubu je okrog sto članov, od mlajših do starejših, od mehanikov do pravnikov, zdravnikov.

Zadnje čase se jim je pridružilo tudi veliko deklet, prej so bili v klubu večinoma fantje, ki so se seveda  pogovarjali o vzdrževanju, popravljanju, renoviranju motorjev, danes so debate širše. Včasih so bile vespe zahtevnejše, pove Rok, zdaj niso več, motorji so brezhibni, ni več toliko dela z njimi.

Najstarejša vespa v ljubljanskem klubu je iz leta 1948 – prva v Italiji, v Toskani, pa je nastala leta 1946. Nekateri člani imajo več motorjev in jih ljubiteljsko zbirajo. Nekateri so »mahnjeni« na starejše modele, drugi, ki imajo radi varnost in zanesljivost, pa prisegajo na novejše. Enkrat na leto v klubu organizirajo mednarodno srečanje, na katero pride do 150 ljudi iz šestih, sedmih držav. Člani ljubljanskega kluba pa obiskujejo srečanja lastnikov vesp v tujini, v Bosni, na Hrvaškem, Madžarskem, v Avstriji, Italiji ...

V zadnjem času uveljavljajo pravilo, da bodo enotno oblečeni, prepoznavni, imeli bodo klubska oblačila. »Kadar smo na cesti, rišemo nasmehe, ponosno pravi Rok Bohinc, »veliko ljudi se spomni na stare čase. Vespa je prisrčen motor, ljudje se je ne bojijo, ampak se je razveselijo.«

Ko smo jih spremljali mi, so šli na Podpeško jezero, vreme je bilo čudovito, vmes so se ustavljali, da so kaj popili, si »spočili« zadnjice, poklepetali. Na poteh radi tudi kaj dobrega pojejo. Ko se razidejo, so vsi dobre volje in nasmejani, saj so preživeli čudovit dan v družbi prijateljev in motorjev, v katere so vsi po vrsti zaljubljeni.  


Tisti z vespo je imel prednost pri puncah

Rok Bohinc, predsednik Vespa kluba Ljubljana:»Prvo vespo sem dobil pri 14 letih, tako da jih vozim praktično že vse življenje, ljubezen ostaja. Všeč mi je njihova oblika, priročnost, lahko se pelješ v obleki, s kravato ali pa v šlapah, turistično. Vespo sem vozil tudi zato, ker so bili v tistih časih ti motorji kultni, v času Jugoslavije je imel tisti, ki je imel vespo, pri puncah malo prednosti pred tistimi, ki so imeli motor Tomos.«  

Z mano bo do konca 

Berny Stary: »Zakaj vozim vespo? Ker uživam v vožnji. Odkar pa sem v Vespa klubu Ljubljana, je še toliko bolj luštno. Imamo skupne vožnje – odkrivamo lepe konce Ljubljane in okolice –, tudi kakšne daljše ture. Lepo je na srečanjih, ko se srečamo z ljubitelji iz več držav. Kadar se vozimo skupaj, vedno kaj novega odkrijemo – kar je luštno in poučno. Vespa je zame sprostitev, hobi. Z njo se odpeljem do Portoroža, kjer preživim poletje in z njo naredim veliko lepih izletov. Prekrasno je, saj veste, veter v laseh, morje, sonce ... Je sploh kaj lepšega? Moja vespa je že originalno roza barve, narejena za ameriški trg, takšnih ni veliko. Nikoli je ne bi menjala, z mano bo do konca, dokler se bova lahko podili naokrog!« 

Več v reviji Zarja Jana št.31, 4.8.2020