To je bil tudi teden, ko je spet izbruhnil gnev proti maskam, saj so jih v nekaterih šolah nataknili tudi najmlajšim. Več kot 7000 ljudi se je podpisalo pod poziv Vladi RS za normalizacijo vzgoje in izobraževanja od vrtcev do univerz. Najboljša novica pa je gotovo ta, da so tudi v Sloveniji uspeli iz bolnišničnih covidskih oddelkov odpustiti 90-letnike, a skrb vzbujajoča, da smo šele na začetku septembra, pa po besedah odgovornih že na robu zmogljivosti. Covidski oddelki so zdaj že 70-odstotno zasedeni. Pri 26 hospitaliziranih?! Jasno je, da bodo v pandemični realnosti najuspešnejše države z najboljšim zdravstvom. Mi pa ne zmoremo zagotoviti niti desetih milijonov evrov, kolikor jih potrebujemo za 152.000 še vedno neplačanih brisov. Neposredni strošek brisa je 65 evrov in v Sloveniji je bilo do preteklega torka skupno opravljenih 161.847 testiranj. Še nedavno nas je zaskrbelo ob besedah, da ne moremo več tako obsežno testirati, ker imamo omejene kapacitete, nato pa nas je presenetilo podiranje rekordov. Skočili smo na več kot 1700 testov na dan. A nas je vladni govorec Jelko Kacin opozoril, da so tudi laboratoriji na skrajnem robu zmogljivosti in da morda ni več daleč dan, ko ne bomo imeli aktualnih podatkov o na novo okuženih.
Tudi starši na skrajnem robu? Starše čaka burno šolsko leto. Ko bo okužen samo en otrok v razredu, bomo za 14 dni ostali doma. Vsa družina? Če se bomo po 14 dnevih karantene morda oddahnili, češ, preživeli smo, nam prav nič ne zagotavlja, da nas karantena ne čaka ponovno že naslednji mesec ali že prej. Nemci predlagajo skrajšanje karantene na pet dni, čemur naj bi sledil test. Vendar je Bojana Beović v Odmevih povedala, da po znanstveni literaturi nekateri zbolijo tudi po 14-dnevni karanteni, lahko celo pozneje. Zato se Slovenija bolj nagiba k sedmim dnem karantene, ki jim sledi test. Tako pokrijemo 95 odstotkov primerov.
Pri izdajanju karantenskih odločb sicer prihaja do velikih zamud, do vročanja na napačnih naslovih, epidemiologi pa vam ob napotitvi v dvotedensko karanteno svetujejo tudi, da raje poskusite omejiti čas za spremljanje medijskega poročanja o epidemiji, saj boste ob stalnem poslušanju novic lahko zaskrbljeni. V Reporterju pa se je iz karantene oglasil Igor Gošte, ki razmišlja: »Danes je že dvom o tem, ali si se okužil ali ne, dovoljšen razlog, da te zaprejo v stanovanje. Ker si bil blizu nekoga, ki je pozitiven. Pa te sploh ne vprašajo, kakšen je bil stik.«
Kaj če se človek po karanteni, ko že misli, da je na konju, spet znajde v stiku s potencialno okuženim? Kolikokrat na leto boš takole zaprt? Kako si bodo svobodnjaki in samostojni podjetniki zagotavljali vsakdanji kruh? Kako nas bodo delodajalci kaznovali, ker se družimo z okuženimi (čeprav za to seveda ne vemo)? Kaznovati vas ne morejo, ste pa kazensko odgovorni, če boste prišli v službo s prehladom, za katerega se pozneje izkaže, da je covid. (Glejte okvir)
Bolezen je lahko huda. Še vedno velja, da se lahko iz na videz banalnega prehlada bolezen razvije tako, da ogroža vaše življenje. In nekatera pričevanja o dvomesečnem prebolevanju covida res niso vedre zgodbe. Zato velja še naprej ostati dosleden pri higieni in držati večjo razdaljo med ljudmi. Kdor je proti ukrepom, bo nosil posledice, je opozorila Beovićeva. Po njenih besedah sodeč je največja kazen ta, da s svojo nepremišljenostjo usodno ogrozimo ranljivega bližnjega.
Sproščena Češka. Lahko se tolažimo, da nikomur ni lahko – vse države so bolj ali manj v istem zosu. Ampak nas vseeno vznemiri, ko ugotovimo, da v švicarskih in recimo čeških šolah ne priporočajo nošenja mask. Če ste se slučajno avgusta potikali po Češki, si vam je ni bilo treba natikati. Razen na podzemni železnici, sicer pa jih niti šoferji avtobusov in tramvajev niso imeli. V lokalih ste bili lahko brez nje, prav tako v trgovinah in kulturnih ustanovah. Čehinja, ki živi v Sloveniji in ima redne stike s svojo družino v dvomilijonski Pragi, nam je povedala: »Moja sestra, klinična otroška psihologinja (mimogrede, med delom nosi masko deset ur na dan), je junija obiskala Slovenijo in se čudila. Ukrepi v Sloveniji so se ji zdeli prestrogi, sploh pa se je zgrozila, ko je pred šolami opazila nalepljene trakove, ki so označevali razdalje. Tak način se ji je zdel za otroke preveč militanten.«
Več v Zarji Jani, št. 36, 8. 9. 2020
