Ali so do mediatorja ob ločitvi upravičeni le tisti pari, ki se ne morejo sporazumno raziti?
Mediacija je postala v ločitvenih postopkih stalnica, saj ima preprosto toliko dobrobiti, da so pari ob razvezi vedno napoteni na mediacijo. Če tak postopek ne uspe, greste naprej po sodni poti, kjer pa odloča sodnik po lastni presoji.
Štejete primere, v katerih ste v sedmih letih mediatorstva posredovali?
Ne, to pa ne. Ogromno jih imam tudi v zasebni praksi, ljudje me poiščejo sploh zdaj, ko sem začela projekt RaZveza. Vzpostavila pa sem ga ravno zato, ker sem ugotovila, katera stopnica v teh postopkih ljudem najbolj manjka. Ko se par odloči za ločitev, se takoj znajde na centru za socialno delo in sodišču.
Centru za socialno delo se torej ne moreš izogniti, ne glede na to, ali se s partnerjem načeloma že doma vse domenita?
Tako je. Na CSD moraš javiti, da ne gre več, podati razloge za razhod, to je prva faza, kjer že stečejo dogovori. Če želite uradno razvezo, je treba tam vse zabeležiti in zapisati. Ampak taki kulturni primeri, kot ste ga navedli, so res redki. Glavna večina je teh, ki gredo na CSD, se načeloma dogovorijo, a so v resnici ljudje po večini še v takem afektu in šoku, da na koncu sploh ne vedo, kaj so se dogovorili in kaj podpisali. Veliko je primerov, ko na koncu pridejo pritožbe, primer pa se vrne v ponovno obravnavo in je treba ponovno vrednotiti, se dogovarjati.
Ali obstaja tipična slovenska ločitev?
Upam, da je drugačna, kot jo imam v mislih. Po mojih izkušnjah je to ločitev, kjer so prisotni strah, sovraštvo, nagajanje ... Če sta dva sama, brez otrok, gre malo lažje – čeprav je to zanju vrhunec nekega groznega obdobja. Čim so vpleteni otroci, je pa to tako žalostno in hudo, da ... Prav zato sem se oglasila javno, ker poskušam pokazati, da se da drugače. Kot pijanec plota se držimo starih dogem in prepričanj. Da se drugače! Otroci vedno postanejo orodje, prav tako nepremičnine in finance. Ampak ločitve parov z otroki praviloma potekajo tako, da so otroci orodje za nagajanje in izsiljevanje, sredstvo za lastne egoistične potrebe. In to je tisto, kar se mi zdi po vseh primerih še vedno nepredstavljivo. Ampak se trudim, da ne obsojam. Taki ljudje potrebujejo ogromno pozornosti in dela z njimi, da lahko tako situacijo potem rešimo.
Torej ste že kakšen par, ki je otroke uporabljal za orodje maščevanja, uspeli spraviti na pot dogovora?
Da.
Kako vam to uspe? Pravite, da tudi s pomočjo nevroznanosti. Nam lahko to opišete?
Znanje s področja nevroznanosti pomaga, da veš, kako človek deluje, kako delujejo možgani, in da veš, kakšna so pravila, po katerih se možgani ravnajo. To znanje uporabljam v komunikaciji. Obstajajo koraki, po katerih delam. Dotaknemo se štirih temeljnih tem in vprašanj, s katerimi se mora soočiti vsak posameznik, ki se ločuje. Pri tem je pomembno, da uporabljamo tako skupna kot ločena srečanja, da preusmerimo sovraštvo, zamere, obtoževanje in očitanje h konstruktivnemu prevzemanju svojega dela odgovornosti ter da se naučimo upravljati svoj um. Bistveno pa je, da si neposreden in da zakonca v postopku razveze soočiš. Lahko ju soočim sama, imam možnost ločenih srečanj – kajti opažam, da obstaja razlika med uradno mediacijo na sodišču (k sreči jo imamo!) in na zasebni ravni. Slednja je veliko bolj sproščena. Še posebej na sestankih ena na ena se da doseči praktično vse. Ko pomiriš strasti, ko se možgani pomirijo, ko jima predstaviš, kaj je nasprotje ljubezni. Da to niso slaba čustva in sovraštvo; da če se teh čustev držiš, si še vedno v zvezi ... Kar pri 60 do 70 odstotkih ljudi s takimi pogovori in treningom kulturne razveze pride do preskokov v načinu razmišljanja. Potem je veliko lažje uspešno zaključiti ločitveni proces. Če je pa kaj res težko, uporabim terapijo – če se stranka strinja. Pomembno je, kakšen je posameznikov način razmišljanja. Stvari niso črno-bele, razen kadar so – to je pri otrocih.
Ali je v povprečju materam in očetom jasno, kaj je najboljše za otroke? Kako jih prepričate, da se ne cufajo zanje, če se milo izrazim?
Velika večina je prepričana, da hoče najboljše za otroke. Ampak tudi to ni vedno tisto, kar bi želeli za izhodiščno točko. Vsakdo ima različno predstavo o dobrem za otroke. Na skupni imenovalec ju spraviš tako, da jima poskusiš razložiti, da ima posameznik okoli sebe velik svet z ogromno stvarmi, bodoča ločenca sta v tem svetu zgolj drobni piki. Potem pa je tu še svet, ki gre na pol – to je svet njunih otrok. Polovica sveta je od mame, polovica od očeta. Vse, kar počneta v tem trenutku (ob ločitvi), se dosmrtno odtisne na njunih otrocih. Če bodo ti odtisi moteči, se bodo otroci z njimi na svoji poti morali prej ali slej soočati.
Nasilen odvzem treh otrok materi se bo torej na teh otrocih dosmrtno odtisnil. Govorimo o enkratnem dogodku, vendar so trije otroci sedaj že nekaj mesecev pri očetu, pri katerem niso želeli biti in ki z njimi že prej ni imel očetovskega odnosa. Kako vi gledate na to? Tukaj stvari so črno-bele, kot ste dejali.
To je situacija, ki ne bi smela imeti tako široke možnosti interpretacije. Ko spremljaš tak primer, še posebej kot starš in ob zavedanju nadaljnjih posledic za otroke in ljudi, vpete vanj, ti je zelo hudo. Ampak vedno se umaknem nazaj, saj se zavedam, da kazanje s prstom ali obtoževanje nista rešitev. Vem, da tega marsikdo ne želi slišati. Pri nekaterih kolegih vidim, v kakšni stiski so. Ko opravljaš neko funkcijo, imaš občutek, da jo moraš speljati, in se držiš vseh rigoroznih procedur, načrtov. Za tak izziv moraš imeti veliko poguma in širokega zavedanja – da si upaš speljati nekaj drugače samo zato, ker je tako bolje ali prav. To je tista razlika: eno so papirji, drugo pa je tisto, kar je življenjsko. In prav je, da se o takih primerih govori, saj bomo le tako uvideli, kje nam manjkajo ključne točke, ki bi take situacije preprečevale.
Zaradi ogromnega števila pričevanj, pisem in raziskovanja lahko v tem primeru domnevamo, da ta človek, oče, očitno ni zrel za tako terapijo in dogovor, kot ste ga opisovali poprej. Medtem ko mi govorimo o tem, da se to ne bi smelo dogajati, so otroci še kar brez stika z materjo, živijo pri očetu, ki je poprej živel dobesedno mimo njih. Nič se ne zgodi!
To je prevzemanje odgovornosti, ki je nihče ne želi prevzeti. Včasih je res težko delovati proti kolesju, utečenim postopkom in miselnim naravnanostim, ki so okoli nas. Podobno se dogaja na vseh področjih, na vseh ravneh.
Več v reviji Zarja Jana, št. 38, 22. 9. 2020
