Otrokova največja korist naj bo naše glavno vodilo, ste naslovili poslanico, ki smo jo dobili v uredništvo. Objavljamo nekaj odlomkov:

V tednu otroka varuh človekovih pravic Peter Svetina poudarja, da mora biti v vseh odločitvah in ukrepih, ki zadevajo otroka, naše vodilo otrokova največja korist. To pomeni, da bi morali imeti otroci vedno prednost pri odločitvah v zadevah, v katerih so udeleženi, ali v postopkih, ki vplivajo na njihov položaj. »V praksi pa žal še vedno nismo storili vsega za pravo zaščito njihovih pravic. Ne pretehtamo dovolj njihovih mnenj, želja in interesov ter na nezadostni podlagi odločamo o njihovih koristih. Moramo pa biti pri sklicevanju oziroma interpretaciji otrokove največje koristi pozorni, da pokroviteljsko ne poskušamo na kakršenkoli način omejevati uresničevanja otrokovih pravic, ki jim jih zagotavljajo domači in mednarodni dokumenti,« opozarja Svetina in nadaljuje o krepitvi mreže zagovornikov otrok.

»Ti pomagajo otrokom, da izrazijo svoje mnenje v vseh zadevah in postopkih, v katerih se znajdejo, če se starša ne moreta dogovoriti o stikih ali predodelitvi, prešolanju ali spremembi bivališča. Pa tudi takrat, ko se razmišlja o odvzemu otroka, namestitvi v rejništvo ali v zavodsko varstvo in podobno. Zagovornik ni zakoniti zastopnik otroka, je pa pomemben ojačevalec njegovega glasu.«

--------------------------------------------------------------------------------

Odprto pismo varuhu človekovih pravic:

Spoštovani varuh,

vem, da niste pravnik, ampak specialni pedagog, imate pa pravnike v svojem uradu. Vam bi torej pripisala veliko empatije do razvpitega primera treh zarubljenih otrok, ki so v sedmih mesecih videli mamo le dve uri, pravnim strokovnjakom pa, da raziščejo, kaj se dogaja. Žal nismo dočakali odziva, ki ga državljani od institucije Varuha pričakujemo. Verjeli in pritrdili ste »reviziji« sodišča, ki je nadzorovalo samo sebe in ni ugotovilo nepravilnosti. Varuh torej ni videl v štiriurnem mučenju otrok, ki so se na vse kriplje upirali, da bi šli k očetu, nič spornega. V bistvu ste s svojim kratkim sporočilom, da ima sodišče prav (niste zapisali s temi besedami, smisel pa je tak), negirali vse tisto, kar ste zapisali v svoji poslanici. Prav ta primer kaže, da otrokovo mnenje in njegove želje niso nič vredne, pa čeprav niso v ničemer sporne – samo pri mami hočejo živeti. Pri mami, ki je izjemno skrbna, požrtvovalna, izobražena, z udobnim bivališčem in tudi finančno sposobna skrbeti za družino. Otroci torej vedo, kaj hočejo, vendar jim sistem, tudi s podporo Varuha, to odreka.

Glas otroka?

Najmanj, kar bi lahko storili, je, da bi zahtevali od sodišča, naj otrokom pri priči določi enega od usposobljenih zagovornikov – glas otroka, ki bi na sprehodih, v slaščičarni, na igrišču ali kje drugje, nikakor pa ne v pisarni, od otrok izvedel, kako jim je in kaj sploh hočejo. Čeprav zagovornik ni pravni zastopnik otroka, je edina nevpletena oseba, ki se z otroki pogovori sproščeno in neformalno in je lahko v neprecenljivo pomoč pravnikom. Če jo seveda hočejo. V omenjenem primeru so vsa pričevanja v korist otrokom, ki želijo živeti z materjo, odrinjena in zavržena. Sodnica je dobila zadevo v obravnavo mimo sodnega reda, kar niso ugotovili le odvetniki, ampak tudi novinarji, ki znamo brskati po spletu, s predsednikom sodišča, ki ji je primer dodelil, sta torej pred javnostjo v isti kaši. Predsednik sodišča je ravnokar zavrnil predlog, da se sodnica izloči, čeprav je dokazano, da je sestra strokovnjaka (in politika), ki je z očetom v prijateljski in poslovni navezi. Kar pa za sodišče ni dovolj velik razlog za kontaminiranost. Kaj pa je? Kakorkoli že, sodnica dve leti ni povabila matere na obravnavo, do očeta pa je zelo ustrežljiva. Milo rečeno. Tudi ko se sistem odloči za revizije in nadzore, sodnica privleče na dan iz ogromnega spisa tisto, kar ji ustreza, vsega pa očitno še ni nihče prebral. Mnogi, ki so nam pisali, trdijo, da so v sodnem spisu tudi njihova pričevanja (ki smo jih objavili), pa jih doslej še ni nihče klical za pričo. Očitno se torej verjame le eni strani.

Se lahko srce zlomi v eni uri?

Spoštovani Varuh, kot specialni pedagog seveda veste veliko več o duševnih stiskah kot pravniki, zato vas sprašujem za mnenje o enournih srečanjih pod nadzorom delavk CSD. V sedmih mesecih so se otroci srečali z materjo dvakrat, govori pa se, da naj bi ji sodišče milostno dodelilo po eno uro vsakih štirinajst dni. Seveda pod nadzorom. Naj še enkrat omenim, da ni mama v ničemer sporna, obtožena je le, da je ovirala stike z odtujenim očetom, ki z družino sploh ni živel. Številna pričevanja, tudi grozljiv štiriurni lov na otroke pa kažejo, da otroci očeta odklanjajo in v dveh letih ni tega nihče raziskal. Sodnica pa tudi socialne delavke od matere zahtevajo, naj, preprosto povedano, otroke prisili, da bodo očeta ljubili.

In zdaj vprašanje: Kako, mislite, se počutijo otroci, ki lahko po mesecih končno spet objamejo mamo, pri tem pa dve socialni delavki zapisujeta, kaj se dogaja. Vedo, dovolj so že veliki, da bodo morali nazaj k očetu in da mami ne smejo pokazati, kaj mislijo, ker se bo to (kot se je že) obrnilo proti njim. Ne smejo se je preveč okleniti in reči, da hočejo z njo, ker bo nanje spet planilo krdelo odraslih in jih trgalo iz materinega naročja, ker da je to v njihovo največjo korist. In ko hočejo izvedeti, kdaj bodo lahko mamo spet videli, se jim sistem zlaže – ko pridete z morja. Pa pridejo z morja in srečanja ni. Deklic, ki gresta v prvi razred, mama ne sme pospremiti.

Povejte, spoštovani Varuh, koliko takšnih zlomov srca lahko otroci preživijo brez škode? Odrasli jih ne moremo veliko – pa jih otroci?    

Mimogrede, s sodišča so nam na vprašanje, kako je s stiki otrok z materjo, so ali niso, ravnokar odgovorili, da ne morejo nič povedati, ker je primer odprt. Za otroke je, oprostite, zelo zaprt.

Informacijski embargo? Primer »zarubljeni otroci« je spodbudil veliko polemik in naplavil številne probleme, ki sicer ostajajo skriti, saj procesi na družinskem sodišču potekajo v strogi tajnosti, kar je nesmisel, ki bi moral varuha skrbeti. Seveda je jasno, da ohranjamo imena in druge razpoznavne koordinate v tajnosti, ne pa tudi, kaj se s postopkom dogaja, še posebej, če je javnost tako zainteresirana, kot je v tem primeru. Informacijski embargo je namreč zagotovilo sodnikom, da lahko počnejo, kar hočejo, saj jim javnost ne gleda pod prste. Seveda novinarji ne bi bili novinarji (pri tem nikakor nisem edina), če ne bi prebrali številnih dokumentov, iz katerih se vidi pristranskost sodnice; nadrejeni kolegi jo opravičujejo, ampak ne vsi, nekateri so zgroženi nad ravnanjem sodišča. In nekaj od tega kane tudi nam v uho. In je, prepričana sem, tudi vam.

Družinski zakonik je v veljavi eno leto, sodišča so dobila več pristojnosti, ki pa jim očitno niso kos. Je to lahko izgovor, da se primer zarubljenih otrok vleče več kot dve leti? Vidite, cenjeni Varuh, to je tema, ki bi jo v vašem uradu morali temeljito obdelati, pa tudi sodne izvedence, ki so si prav ob tem primeru skočili v lase. Po kakšnih metodah sploh delajo in koliko časa jim je odmerjenega (in plačanega)?

S spalno vrečo na pragu. Ko berem pripombe sodnice in socialnih delavk, da je za okruten štiriurni lov na otroke kriva mati, ker jih ni prepričala oziroma prisilila, da gredo z očetom, se mi dvigne krvni tlak v nevarne višine. In ne samo meni. Kako naj mati deluje proti svojim otrokom, ki jih je sodišče iztrgalo od ljudi, ki jih imajo radi, in iz okolja, v katerega so vraščeni? Če še nimate prepisa (edinega) pogovora med sodnico in materjo po telefonu sodnega izvršitelja, ki je posnet, ga vsekakor pridobite, ne bo težko, ker ga imajo vsi, ki jih zadeva zanima. Pa boste videli, kako je sodnica, ki je prej naredila vse, da je materi vzela otroke in omejila stike, obljubljala vrnitev v »začetno stanje«, če pripravi otroke do tega, da gredo z očetom. Začetno stanje seveda pomeni, da so otroci pri materi, z očetom pa imajo stike. Kaj tako obešenjaškega, kot je posnetek, najbrž redko slišite oziroma berete, ker obstaja tudi prepis.

Naj končam z očitki materi, da je spravila vse skupaj v javnost – jaz recimo nisem matere nikoli videla niti slišala in tudi dopisujem si ne, imam pa stike s širokim krogom njenih podpornikov, nekateri so divjaškemu rubežu tudi prisostvovali. Sodnica je sama stopila v javnost z lovom na otroke, šele takrat smo za primer izvedeli. In v javnost sta stopila tudi oba materina odvetnika, ki se zaletavata v sodničin zid, saj verjame samo očetovim »argumentom«. Vsi se čudimo, da se pretresena mama obvladuje, kot se. Jaz bi se ulegla v spalni vreči na stopnice sodišča in Vera Gams Premerl bi morala vsako jutro stopiti čezme. Isto mi zagotavljajo tudi druge matere in babice. Dobili smo številne pobude za demonstracije pred sodiščem, udeležil bi se jih velik del od 3500 podpisnikov peticije, ki je romala tudi v vaš urad, in številni podpisniki ovadbe, ki jo je dobilo tožilstvo iz redakcije Zarje Jane. Spoštovani Varuh, to, kar se dogaja, ni etično, ni moralno, ni človeško in vsekakor ni v največjo korist otrok, kot ste naslovili svojo poslanico ob Tednu otroka!

Seveda pričakujemo vaš odgovor in podrobno obrazložitev, kaj boste naredili v korist zelo konkretnih treh otrok, ki so ostali brez mame.

Sonja Grizila

Zarja Jana št. 41, 13.10.2020