Zgodbe

Gospodarice svojih teles – a res?

Jelka Sežun
2. 11. 2020, 22.00
Deli članek:

Poljska je na ulicah. Natančneje, poljske ženske so na ulicah, nepregledne množice, na desettisoče žensk se je odločilo, da bodo kljubovale ukrepom zaradi epidemije koronavirusa, ker je na kocki nekaj še bolj pomembnega: pravica do odločanja o svojem telesu, o svoji prihodnosti, o svoji svobodi. Pravica do splava.

reuters
»Želim si, da bi lahko splavila svojo vlado,« pravi napis.

Pravico, ki so jo nekoč že imele, so Poljakinje pravzaprav pretežno izgubile že leta 1993, ko jim je nov zakon pravico do splava tako zožil, da je komaj še obstajala. Ampak nobena pravica ni tako majčkena, tako drobcena, tako napol živa, tako komaj zaznavna, da se je ne bi dalo še bolj zmanjšati, da se ne bi dalo še kje kaj odrezati, kaj prepovedati. In zdaj so naredili prav to – vladajoči stranki Zakon in pravičnost, ki ji ni dosti mar za zakon in še manj za pravičnost, se je zdel zakon o pravici do splava še vedno preveč liberalen in je po letih požrtvovalnega truda končno našla način, da ga še bolj oklesti. Česar ni mogla doseči skozi parlament, je naposled dosegla s pomočjo ustavnega sodišča. Na katerem so večino sodnikov seveda postavili sami. In je zdaj sodišče – mimogrede, njegova predsednica je ženska – v svoji modrosti in ponižnosti ustrežljivo odločilo, da ženska nima več pravice so splava, tudi če je jasno, da je z zarodkom nekaj hudo narobe. Pritožba na to odločitev ni mogoča. Država je rekla, jaz sem gospodarica vaših teles.

Poljski zdravniki imajo pravico, da iz verskih razlogov ženski odrečejo kontracepcijo ali opravljanje legalnega splava. Tole so številke: v skoraj osemintridesetmilijonski državi so lani izvedli okrog 1100 dovoljenih splavov, večino, kar 98 odstotkov, prav iz razloga, ki so ga zdaj prepovedali, zaradi deformacije zarodka. Tako ženskam ostajajo le še trije razlogi, ki jim omogočajo varen in uradno dovoljen splav v domovini: incest, posilstvo ali ogroženo življenje matere. Dokler ne bodo odpovedali še teh. Družine z invalidnimi otroki na kakšno posebno pomoč države, bodisi finančno bodisi psihosocialno, ne morejo računati. Ti otroci jo očitno zanimajo samo do takrat, ko se rodijo.

Splavov pa zaradi odločitve sodišča na Poljskem ne bo nič manj, neuradne številke namreč kažejo, da je bilo vseh splavov v resnici okrog 200.000 na leto, le da se morajo ženske znajti same, bolj premožne gredo splavit v tujino, preostale na črno splavljajo pri mazačih ali morda pri kakšnem razumevajočem zdravniku. Splavi še vedno so, samo manj varni so za ženske.

In je Poljakinjam slednjič odneslo pokrov, pa so šle na ulice protestirat. Vlada, deklarirana ljubiteljica zakona in pravičnosti, je nadnje poslala policaje s pendreki in solzilcem. Ženske, nekatere oblečene kot liki iz serije Deklina zgodba, so še vedno na ulicah. Podpirajo jih – med drugim – taksisti, kmetje in rudarji.

Pravica do splava spi z enim odprtim očesom: in nas seveda vse to neizbežno privede do vprašanja, kako je s pravico do splava pri nas. Dobro, hvala – za zdaj še.

Slovenke imamo pravico do splava, vse odkar je bila leta 1974 zapisana v (tedaj še jugoslovansko) ustavo. Pravica do svobodnega odločanja o rojevanju otrok je zapisana tudi v slovenski ustavi. Imamo enega najliberalnejših zakonov v Evropi, pravzaprav na svetu. Splav na zahtevo je z napotnico osebnega ginekologa mogoč do 10. tedna nosečnosti, pozneje o prekinitvi nosečnosti odloča komisija. Mladoletnice ne potrebujejo dovoljenja staršev.

Tole je še treba nujno omeniti, število splavov pri nas upada, imamo eno najnižjih stopenj splava v Evropi, smo pa tudi ena najuspešnejših držav v EU pri preprečevanju mladoletniške nosečnosti. Kar vse dokazuje, da se števila splavov ne da znižati s prepovedjo – ta ženske samo požene k mazačem –, temveč z izobraževanjem in dostopom do kontracepcije. Kontracepcija je pri nas lahko dostopna in brezplačna.

Vse to pa seveda ne pomeni, da ima pravica do splava pri nas domovinsko pravico za zmeraj – nasprotniki z desne jo že leta srdito naskakujejo, ne tako brutalno kot na Poljskem, njihov pristop je previdnejši, zahrbtnejši. Ne ciljajo neposredno v zakon, pritajeno pripravljajo teren za čas, ko bodo domače angelcelikovič ocenile, da je primeren trenutek za frontalni napad. Vsi poskusi, da bi otežili dostop do kontracepcije, jo naredili plačljivo, predlogi novih in novih birokratskih ovir, ki bi ženskam otežile dostop do splava, poskusi, da bi storitev izvzeli iz košarice pravic osnovnega zdravstvenega zavarovanja, podpisovanje (v imenu vse države) deklaracij, ki nasprotujejo splavu, vsa tista žebranja molitvic pred Ginekološko kliniko – izvrsten primer pasivnega nasilja – vse to je šele jemanje zaleta.

Ja, imamo pravico do splava. A jo je treba vedno znova braniti.

Dovoljen, a prepovedan: tole sta dva med seboj na smrt skregana svetovna trenda: po eni strani število splavov po svetu na splošno upada (a raste v deželah, ki pravico do splava omejujejo), po drugi se povečuje pritisk na pravico do splava. Tudi če ta uradno še vedno obstaja, postavljajo okrog nje bodečo žico. Minska polja.

Zadnjih 50 let se zakoni, ki urejajo splav v deželah po svetu, počasi liberalizirajo. Od leta 2000 je 29 držav spremenilo svoj zakon o splavu in v vseh razen v eni, Nikaragvi, so razširili nabor okoliščin, v katerih je umetna prekinitev nosečnosti dovoljena. Irska si je pravico do splava izborila z ljudskim referendumom, v Južni Koreji pa je sodišče prepoved splava razglasilo za neustavno.

V drugo smer gre na Poljskem, v Salvadorju in v ZDA: ameriške zvezne države imajo dostop do splava v svojih rokah in tako – čeprav je splav uradno dovoljen od leta 1973, kar velja za vse zvezne države –, nekatere dostop do njega tako otežijo, da je tako rekoč nemogoče prekiniti nosečnost. Zdaj, ko so na vrhovnem sodišču večino dobili konservativci, tudi usoda zveznega zakona o splavu visi na zelo tanki niti. Nekaj držav je že sprejelo zakone, ki bodo stopili v veljavo takoj, ko zakon o pravici do splava na vrhovnem sodišču pade.

Medtem pa ... Kako preprečiš uradno še vedno legalni splav? Oh, načinov je veliko. Na primer zapiranje klinik za splave – predpišejo jim pogoje, ki jih ne morejo izpolniti, ker nimajo denarja, ker so zahteve nemogoče, pa klinike zaprejo vrata. V Iowi je guvernerka letos spomladi zaradi covida prepovedala vse nenujne kirurške posege in posebej poudarila, da to velja tudi za splave. Več držav dovoljuje splav le do takrat, ko je mogoče zaznati srčni utrip fetusa, pri približno šestih tednih. Tak zakon ima na primer Georgia – izjem zakon ne predvideva –, vendar ga različne nevladne organizacije izpodbijajo. Tak zakon ima tudi Ohio. Nekatere države izvajalcem splava grozijo z visokimi zapornimi kaznimi.

Kazen mora biti sorazmerna ... Salvador, ki je prej imel zelo restriktiven zakon, ga je potem še »popravil«, odpravil izjeme in splav povsem prepovedal. Šli so še korak dlje od drugih držav – zdravniki morajo sum splava obvezno prijaviti, državno tožilstvo ima poseben oddelek, ki prijave preiskuje. Med letoma 2000 in 2011 so sodili 129 ženskam, osumljenim splava. Nekatere od teh so še vedno v zaporu in služijo več desetletij dolge kazni, tudi do trideset let.

Aktivisti se borijo vsaj za kakšno drobceno izjemo, zanje bi bila velika zmaga že to, da bi, kot predlagajo nekateri, dovolili splaviti vsaj posiljenim mladoletnicam in tistim, ki jim nosečnost ogroža zdravje ali celo življenje. Javno mnenje jih podpira, anketa je pokazala, da se zdi več kot polovici prebivalcev splav v takih okoliščinah sprejemljiv.

Priporočilo namesto direktive: Evropska skupnost se v abortusno zakonodajo članic ne vtika, nobene evropske direktive o splavu ni, in posameznim državam prepušča, da tovrstno zakonodajo urejajo same, vendar pa je Svet Evrope leta 2008 članice pozval, naj dekriminalizirajo splav, če tega še niso naredile.

Od 43 evropskih držav jih 29 (v njih prebiva 72 odstotkov Evropejk v rodni dobi) dovoljuje splav na zahtevo ženske. Povsem prepovedan je v Vatikanu, San Marinu in Andori, preostale države dovoljujejo splav z omejitvami.

V Evropi so zakoni, ki urejajo umetno prekinitev nosečnosti, najbolj liberalni, čeprav ne povsod enako, pa tudi pravico do splava so različne države uzakonile leta, celo desetletja narazen – v Rusiji na primer že leta 1920, v državah vzhodnega bloka večinoma v petdesetih. Res pa je, da so s splavi takret reševali tudi pomanjkanje kontracepcije.

Na enem koncu spektra je danes svobodomiselna Islandija, kjer je splav mogoč do 22. tedna nosečnosti, na drugem Litva in Rusija, ki sta se sprejetju zelo restriktivnih zakonov, podobnih poljskemu, odpovedali. Začasno.

Korenček, palica in birokratske ovire: naše sosede Madžarke so pravico do splava dobile leta 1953 in jo imajo še vedno, le da jo pod Orbanom vedno teže uresničujejo. Madžarski predsednik maha s palico in s korenčkom. Leta 2017 sprejeta družinska politika predvideva nižje davke in socialne dodatke za družine, po drugi strani pa daje bolnišnicam pravico, da odklonijo opravljanje splavov. Če jih še vedno delajo, morajo pred tem poskusiti žensko prepričati, naj otroka obdrži. Pot do dovoljenja za splav je polna birokratskih ovir, obveznih posvetov in obveznih čakalnih dob.

Nedostopen in drag: naše južne sosede Hrvatice so pravico do splava dobile tako kot mi, z ustavo leta 1974 (čeprav je bil v Jugoslaviji splav pod nekaterimi pogoji omogočen tudi že prej, že od zgodnjih petdesetih). In jo imajo do 10. tedna nosečnosti še vedno ... teoretično. Tole je naslov poročila o raziskavi o dostopnosti splava, ki ga je konec aprila letos objavil portal Ženska soba: »Splav na Hrvaškem nedostopen in drag, do informacij pa je težko priti.« Zoprne reči so ugotovile aktivistke, ki so pretelefonarile bolnišnice, javne in zasebne: v osmih od 29 pooblaščenih zdravstvenih ustanov ni mogoče opraviti splava na zahtevo ali dobiti informacij o tem, ali ga sploh opravljajo. Ponekod so rekli, da splave sicer delajo, a trenutno zaradi pandemije ne. Tam, kjer so bili splav pripravljeni narediti, so poročale aktivistke, so jih preusmerjali s številke na številko in jim v isti bolnišnici dajali povsem različne informacije. Da se morajo o podrobnostih dogovoriti z zdravnikom, so ženskam rekli ponekod, ali pa, da morajo priti osebno.

Velika ovira za splav je ustavno zajamčena pravica zdravnikov, da zaradi ugovora vesti splavov ne delajo. Veliko zdravnikov, ponekod celi bolnišnični ginekološki oddelki, to pravico uveljavljajo (za primerjavo, pri nas je oporečnikov manj kot tri odstotke). Več let stare obljube zdravstvenega ministrstva, da bo splav mogoče opraviti v vsaki javni bolnišnici – če vsi zaposleni ginekologi to odklonijo, je bolnišnica dolžna za opravljanje splavov poiskati zunanjega sodelavca –, so se izkazale, kot priča poročilo Ženske sobe, samo za prazne obljube. In manj ko je zdravnikov, ki delajo splave, višja je cena za poseg. Najnižja cena je okrog 250 evrov, najvišja 530 v zasebni kliniki. Splav s tabletko, ki bi moral biti bistveno cenejši, je tako rekoč nedostopen. No, teoretično je dostopen v devetih ustanovah, a so se tudi pri tem nekateri izgovarjali na pandemijo: »Imamo to možnost, a zdaj ne.« Povprečna cena? Okrog 200 evrov.

In je zdaj jasno, zakaj krožijo informacije, da hodijo Hrvatice splave opravljat v slovenske bolnišnice blizu naše južne meje.

Več v reviji Zarja Jan št. 44, 3.11.2020