»Če ste mogoče spali, čeprav jaz ne vidim razloga, zakaj bi ta teden to počeli ...« je, siv od utrujenosti, začel poročila voditelj na CNN. In je imel povsem in v celoti prav, to definitivno ni bil teden za spanje – od volitev v torek, tretjega novembra, pa do sobote, sedmega, dopoldne (pri nas se je dan že krepko nagnil v popoldan), ko so objavili neuradni izid predsedniških volitev, so milijoni v ZDA in po svetu zadrževali sapo: se bodo nadaljevala štiri leta norije pod Trumpom ali bo preudarni Biden dobil priložnost, da naredi konec histeriji in Ameriko počasi vrne v normalnost?
Ko so se po dnevih preštevanja glasov rdeče zvezne države, republikanske, na zaslonih druga za drugo obarvale modro, v demokratske, in so na CNN objavili neuradno Bidnovo zmago, se je v studiu nekje za voditeljem razločno slišalo hlipanje. Niso pokazali, kdo joka, razumete, ampak malo pozneje je imel Jake Tapper, hladnokrvni, umirjeni, hladen-kot-špricer Jake Tapper, pordele in vlažne oči.
Samo pravim.
Dihalne vaje. Lahko po volilnih rezultatih, po rekordnem številu glasov, ki jih je dobil, sodimo, da bo Joe Biden izjemen predsednik? Najbrž ne. Pri 78 letih je tudi najstarejši doslej izvoljeni ameriški predsednik, energije mu že odločno primanjkuje, že dolgo je politik in čisto zagotovo ne gre pričakovati, da bo delal kakšne revolucionarne stvari, ki jih prejšnji demokratski predsedniki niso. Konec koncev so ga izvolili predvsem sredinski volivci, če bi bil čisto majčkeno, le za prstek, bolj na levi, ne bi zmagal, so prepričani poznavalci. Vsega tega se očitno zavedajo tudi njegovi volivci, mnogi so priznali, da so ga volili s stisnjenimi zobmi. Zato, ker je bil oni drugi še veliko slabša možnost. Niso volili Bidna, razumete, volili so ne-Trumpa. In ko so jih po Bidnovi neuradni zmagi, ko so radostno poplesovali po ulicah ameriških mest, spraševali, kako se počutijo, so vsi odgovarjali zelo podobno, rekli so »laže diham«, »spet lahko diham«, »končno lahko spet zajamem sapo« ... Dihalna motivika je bila vseprisotna.
Oropan, itak. Na uradne rezultate bo treba še kar nekaj časa počakati, še posebej ker bo treba ponekod glasove očitno prešteti še enkrat. Da ne bo mirno odšel v to tiho noč, je Donald Trump napovedoval, še preden je bil oddan prvi glasovalni listič. Takole nekako je rekel, ja, priznal bo rezultate volitev, če bo on zmagal. Sicer pa ne. Kajti če ne zmaga, saj veste, lahko to pomeni le eno: da so mu zmago ukradli.
Zmage mu niso ukradli, razlika v glasovih je prevelika, da bi jo lahko povzročila kakšna goljufija tu in tam, ampak še pred koncem štetja, ko je postajalo jasno, da se zmaga iz rdeče preveša v modro, je Trump že vsevprek vlagal tožbe, češ da je pri štetju prišlo do goljufij. Doslej so sodišča zavrgla čisto vse njegove tožbe, ker da za trditve o volilnih goljufijah ni nobenega dokaza. Niti enega. Argumentacije tožb, do katerih so se dokopali mediji, so si zelo podobne: nekdo trdi, da mu je nekdo povedal, da je njemu nekdo povedal, da je slišal za enega, ki pravi, da so nekje goljufali pri štetju. Sodišča, različna sodišča v različnih državah, so rekla, ne nas zaj******. Ne čisto dobesedno. In so tožbe zavrgla.
Tole je najbolj hecna stvar, tudi če bi Trump dobil vse tožbe, bi večino še vedno imel Joe Biden. In bi bil še vedno on naslednji ameriški predsednik. Ha.
Subtilna umetnost gracioznega izgubljanja. Donald Trump ne zna dobro prenašati poraza. Še pri golfu ne. To smo vedeli. A visokooktanske drame, kakršna se odvija zdaj, ni pričakoval nihče. Prej ali slej bo moral priznati poraz, smo menili, a vse bolj se zdi, da smo se zmotili. Da bodo morda morali 45. ameriškega predsednika 20. januarja 2021, sreda bo, ko se bo zamenjala administracija in bo točno opoldne zaprisegel 46. predsednik, Joseph Biden, na silo odvleči iz Bele hiše. In si ni težko predstavljati Trumpa, kako se oprijema pohištva, ko ga stasiti specialci v polni bojni opremi vlečejo proti vratom, in tuli: »Pustite me, ne grem!!!!« Dostojanstveno slovo je za reve.
Odkar je postal tista sramotna stvar, »one term president«, torej predsednik, ki je od dveh dovoljenih predsedniških mandatov odslužil le enega (komaj enajsti v zadnjih stotih letih, so izračunali), se Donald večinoma užaljeno muli v Beli hiši. Manj tvita, redko se pokaže v javnosti, celo svoji veliki ljubezni, tiskovnim konferencam, se je pretežno odpovedal. Ker kakšen smisel ima imeti tiskovno konferenco, ki je televizije ne prenašajo? Pač, zdaj se mu dogaja prav to – takoj ko začne opletati z ukradenimi volitvami, televizijske hiše složno končajo prenos. Puf, adijo. In ga odrežejo. Še celo njemu tako ljubi Fox News mu je obrnil hrbet.
Iz Bele hiše prihajajo novice o tem, kako ga skušajo tam počasi pripraviti na to, da se mora sprijazniti s porazom. Nežno in obzirno. Neki vir celo trdi, da Trump zasebno priznava, da je poražen, za nobeno ceno pa tega noče storiti javno. Novoizvoljenemu predsedniku doslej še ni čestital za zmago. Vendar njegovo uradno priznanje ali nepriznanje poraza po zakonu nima nobenega vpliva na ustoličenje novega predsednika.
Liga kompetentnih. Prihodnost, ki čaka Trumpa po Beli hiši – ali bo od tam odšel sam ali ga bodo res morali odnesti, še ni jasno – ni strašansko svetla. Vsaj nekaj naslednjih let utegne biti izredno zoprnih, proti njemu namreč poteka več kazenskih preiskav. Kot predsednik ima imunost, a po poldnevu 20. januarja 2021 je ne bo imel več. Manj kot sedemdeset dni ga še loči od usodne srede, zagotovo si bo dotlej vzel čas za predsedniški privilegij, ki ga praviloma izkoristijo vsi odhajajoči predsedniki: v njegovih rokah je namreč dar predsedniške pomilostitve. Predvidevajo, da bo to milost izlil na nekatere svoje bivše sodelavce, ki so zaradi barabij v njegovo korist že pristali v zaporu, morda tudi na nekatere, ki so šele na poti tja. Pomilostiti utegne tudi člane svoje družine, tudi nekaterim od njih že gori pod nogami. In ja, nekateri ugibajo, ali bo pomilostil tudi sebe. Doslej še noben predsednik ni naredil tega, ampak to seveda ni nobeno zagotovilo, da Trump ne bo.
V skrajni sili mu pa še vedno ostaja zadnji adut: neka slovenska strančica, ki nikoli ni slovela po svoji razsodni politiki, predlaga, naj Trumpu ekspresno podelimo slovensko državljanstvo, mu ponudimo politični azil in možnost, da svoje premoženje prenese k nam. Želijo tudi, da potem postane predsednik slovenske vlade, ker je treba, so zapisali, »na najodgovornejša mesta v državi postaviti najbolj kompetentne osebe«.
Več v reviji Zarja Jana št. 46, 17.11.2020
