Mokra kultura v času koronavirusa. Ko sem se lani pogovarjala z Bredo Lepoša Žalec iz Društva za urejeno življenje Abstinent, v katerem se ukvarjajo z reševanjem stisk posameznikov, ki čezmerno pijejo, in njihovih svojcev, sem bila osupla ob podatku, da po alkoholu prepogosto posega kar 43 odstotkov Slovencev. Samo pomislite, to je skoraj polovica našega naroda!

Povedala je, da gre za ljudi, ki visoko tvegano pijejo, a se tega ne zavedajo, ker je pitje pri nas nekaj povsem normalnega. »Živimo v 'mokri' kulturi in smo v alkohol potopljena nacija. Ne pozabimo, da ima vsak visoko tvegani pivec in alkoholik okoli sebe tri ali štiri ljudi, ki trpijo zaradi njegovega pitja. Torej gre za ogromno nesrečnih ljudi. Vse več je tudi ženskega alkoholizma in pitja mladih, skrb zbujajoča pa sta tudi partnerski alkoholizem in pitje starostnikov.«

Zato sem Bredo Lepoša Žalec zdaj, ko smo že globoko zabredli v drugi val epidemije, s strahom vprašala, kaj se v tem času dogaja v družinah, ki jih teži odvisnost od alkohola. »Niti v sanjah si nisem predstavljala, da bo epidemija koronavirusa v naša življenja vnesla toliko sprememb. Za večino ljudi, ki nimajo globljih stisk in zmorejo nadzorovati svoje življenje, je to razmeroma obvladljiva situacija, vendar se zdaj, v drugem valu, že kaže, da bo tudi zanje vedno težje. V družinah odvisnikov od alkohola pa je povsem drugače. Bolezen ima svoje zakonitosti. Ne miruje, ampak se razvija, razmere, ki nas spremljajo že od marca, pa jo le še dodatno poglabljajo in zapletajo ter povzročajo številne stiske.«

Zdravstvu ni mar za alkoholike. (In njihove družine.) Breda Lepoša Žalec, ki že štiri desetletja dela z alkoholiki in njihovimi družinami ter tudi v teh mesecih – ko so bolnišnični programi zdravljenja odvisnosti zaprli svoja vrata in je težko priti do osebnih pregledov in posvetovanj z zdravniki specialisti – nepretrgano dela z uporabniki, ogorčeno navaja, da na žalost ni zasledila, da bi se dovolj govorilo in pisalo o tem problemu. Kot da nikomur ni mar za te ljudi. »Kot družba se premalo sprašujemo, kako se v teh razmerah počuti otrok ali partner alkoholika. Pogosto smo v tem površni in dvolični: dokler z nekom pijemo, je vse v redu, ko zdrsne v težave, pa se od njega odvrnemo, ga krivimo in obsojamo. Kot da se je sam odločil, da bo postal alkoholik, si uničeval življenje in onesrečeval svojo družino. Ne razumemo in ne poznamo bolezni! Si jo sploh želimo poznati? Ali pa morda mislimo, da kot družba preprosto nismo soodgovorni?«

O tem, da so že med prvim valom epidemije opažali, da ljudje posegajo po alkoholu, da bi »ozdravili« svojo bolečino, negotovost in nemoč, pripoveduje tudi Anita Ogulin, predsednica ZPM Ljubljana Moste-Polje. »Stiske ljudi so bile hude. Ob zelo restriktivnih ukrepih pa so seveda posledice na duševnem stanju ljudi. Številni so izgubili službo ali bili poslani na čakanje. Ob vsesplošni negotovosti so hrepeneli po rešilni bilki. Največja težava pa je še vedno, da je zdravstvo prav zaradi koronavirusa vse težje dostopno. Ljudje so iskali rešitve tam, kjer se je dalo. Na žalost tudi v alkoholu. V sklopu našega humanitarnega programa Veriga dobrih ljudi nudimo družinam v stiski med drugimi oblikami pomoči tudi psihosocialno podporo in možnost pogovora s terapevti. Po prvem valu epidemije je bilo teh potreb resnično nepredstavljivo veliko. Tudi zaradi posledic skrhanih odnosov. Pri nekaterih je val epidemije uničil medsebojne odnose, druge je pahnil v alkoholizem.«

Naše orodje je beseda, pogovor. Tako za ZPM Ljubljana Moste-Polje kot za društvo Abstinent se delo ni ustavilo niti za en sam dan. Stroka in vest sta jim narekovali, da jih ljudje prav zdaj najbolj potrebujejo .»Predstavljajte si družino, kjer so starši zaradi sedanjih ukrepov ostali doma ali celo izgubili zaposlitev, otroci se šolajo od doma, pri čemer veliko družin nima ustreznih prostorskih in materialnih možnosti, hkrati pa je družinski problem še čezmerno pitje. V takšnih družinah je veliko napetosti, nezadovoljstva, strahu, stisk in tudi fizičnega nasilja, da psihičnega sploh ne omenjamo. Te družine so zdaj neprepoznane, z njimi se nihče ne ukvarja, so nevidne, vsakdo v njih pa ima probleme, ki se nadaljujejo iz enega v naslednji začarani krog. V času koronskih ukrepov smo v osebnem stiku z uporabniki vztrajali do konca, čeprav na daljavo. Delamo neprekinjeno. Kdo pa bo tukaj za uporabnike, če ne mi? Kdo jih bo spodbujal in jim stal ob strani, jih poslušal in z njimi delil svoj čas – če ne stroka? Za moje delo je osebni stik izrednega pomena. Naše orodje je beseda, pogovor,« poudarja Breda Lepoša Žalec.

Da se je življenje zelo spremenilo, poudarja tudi Nataša Sorko, družinska psihoterapevtka, predsednica društva Žarek upanja, kjer omogočajo psihosocialno obravnavo posameznikom s težavami zaradi alkohola. »Tisti, ki se že v običajnih razmerah težko prilagajajo spremembam, so v času epidemije v še hujši stiski. V našem programu potekajo vse storitve, kot da ne bi bilo epidemije, smo se pa novim razmeram prilagodili z uporabo različnih spletnih orodij.«

Prepovedi povečajo stiske alkoholika. Ob zaznamovanju svetovnega dneva zdravja 7. aprila so nevladne organizacije s področja zdravja vladi Republike Slovenije in ministrstvu za zdravje predlagale prepoved spletne prodaje in dostave alkohola na dom v času epidemije novega koronavirusa. Ta se je namreč že takrat občutno povečala zaradi zaprtih gostiln, zdaj se to znova dogaja. Prodajo je močno povečala zlasti alkoholna industrija, ki to počne zelo agresivno (po družbenih omrežjih). Štefan Lepoša, predsednik društva Abstinent, ob tem opozarja, da zastavlja takšen predlog sistemsko vprašanje, ki zadeva tudi politične odločevalce in zakonodajalce. Njegova soproga in sodelavka Breda pa dodaja, da na področju alkoholne politike v Sloveniji marsikaj ne poteka, kot bi moralo, in da stroka ni dovolj slišana ter upoštevana. V tem boju sta namreč skupaj že več kot trideset let, v katerih sta si pridobila zavidanja vredne izkušnje.

Štefan Lepoša, predsednik društva Abstinent, ugleden strokovnjak, ki je te dni prejel nagrado za življenjsko delo na področju socialnega varstva, poudarja, da v teh težkih časih in pri tovrstnih odločitvah ne smemo pozabiti na alkoholike, za katere je alkohol, na žalost, nujno »živilo«. »Zanje je treba v tem obdobju poskrbeti tako, da se jim omogoči varno, podporno in strokovno okolje za prenehanje pitja. Vsak preventivni ukrep, med katere sodi tudi ozaveščanje o tveganem pitju, je koristen, vendar si bodo odvisniki od alkohola pijačo zagotavljali na vse možne načine. V časih omejitev zanje to ni zadosten razlog, da bi pitje omejili. Pravzaprav je ravno nasprotno, njihove stiske se 'ob zaprtju' še povečajo. Odvisnik tako ali drugače pride do alkohola. Več pije doma med štirimi stenami, kar dodatno povečuje stiske v celotni družini. Lahko si samo predstavljamo, kaj to pomeni za svojce, otroke … Koliko nasilja je med njimi. Preventiva med odvisniki ne deluje.«

Tudi Nataša Sorko poudarja, da v teh težkih trenutkih tako zasvojenci kot njihove družine bolj kot prepovedi potrebujejo strokovno pomoč.

Pobeg od korone, vrnitev v pasti alkoholizma. Vsi naši sogovorniki se strinjajo, da je odsotnost programov zdravljenja alkoholikov v bolnišnicah nedopustna. 

Več v reviji Zarja Jana, št. 47, 24. 11. 2020