otrok, otroci, osnovna-šola, škofja-loka, koronavirus, šolska-pot Svet24.si

Starši naj ne pozabijo obvestiti delodajalca, ...

delavec, gradbenik Svet24.si

Če ga najdete, se ga držite kot klop!

20210503-01058074 Necenzurirano

Basen o novinarstvu #kolumna

20180217-00841525 Reporter.si

Janez Janša in Jelka Godec se lahko skrijeta v ...

predor Ekipa24.si

Grozljivka v predoru! To naj bi bile okoliščine,...

Nikolina Ivošević - Nikita Njena.si

Ljubezen po domače: Se Nikita vrača na glasbeno ...

sveca Ekipa24.si

Huda tragedija! V nesreči na pripravah na ...

Zgodbe

Neskončna osamljenost, hujša od virusa

Izkušnja, ki jo bom opisal, je zelo osebna, a obenem dragocena, zato bi jo rad delil z bralci. V prvem valu epidemije sem kot prostovoljec sodeloval pri prevozih delavcev, zaposlenih v domovih za starejše, ko ni bilo javnega prevoza. V jesenskem obdobju epidemije sem vključen v ekipo prostovoljcev v enem od domov v večjem slovenskem mestu.

Ostal bom anonimen, prav tako bodo z drugimi imeni opisani moji sogovorniki, ki jih obiskujem, če je mogoče, dvakrat na teden za nekaj ur v popoldanskem času. Z njimi se družim in jih, če je treba, pomagam hraniti. Čeprav me zakritega z zaščitno opremo ne vidijo in ne prepoznajo, smo se z nekaterimi skozi pogovore skoraj že navezali drug na drugega in so naša srečanja vedno znova prijetna. Potrebnih je le nekaj moje radovednosti in vprašanj, da prebijemo začetno zadrego, nato se hitro začnejo nizati spomini na dogodke, ki jih je dragoceno slišati in, kot je čutiti, veliko pomenijo tudi tistim, ki jih obujajo ter pripovedujejo. Monotonija tako dobi vsaj za eno popoldne nekaj razpok, če je že razbiti ne moremo.

Kajti dnevi so tu peklensko dolgi. In vsi popolnoma enaki. Edini dogodki, ki na kratko razburkajo gladino monotonije, so za večino stanovalcev v domu razdeljevanje obrokov, skrb za osnovno higieno in jemanje zdravil. Tako je že več mesecev. In nihče ne ve, kako dolgo bo takšna popolna osamitev starejših še trajala.

Ko pozabiš, kdo je tvoj sosed. Vedno, ko pridem v dom, me usmerijo na isti oddelek, prav tako druge prostovoljce. To je ukrep za dodatno zaščito pred okužbami. Prvi dan me je sprejel socialni delavec in skupaj sva šla od vrat do vrat s seznamom stanovalcev. Razložil mi je, pri katerih obisk še posebej priporoča. Potrebujejo družbo, pogovor, osamljeni so, saj že več mesecev ne smejo imeti obiskov. Le redki imajo to srečo, da jih kdo od sorodnikov »obišče« tako, da pride pred dom in si od daleč pomahajo.

Na oddelku je polovica sob, v katerih je le po en stanovalec. Večinoma so ti še povsem samostojni, a zaradi trenutne situacije prisiljeni ostajati v sobah. Niti na hodnik ne smejo stopiti, kaj šele v skupno jedilnico na koncu hodnika, kjer so se včasih družili ali jedli obroke. Zaradi ukrepov so v zadnjih tednih nekateri že celo pozabili, kdo je njihov prvi sosed, čeprav so se z njimi prej lahko družili, šli v park ali sedeli za isto mizo. Osamljenost je za te ljudi, ki se še lahko pogovarjajo in gibajo, posebej huda. Nekateri so precej dementni, drugi še povsem bistrega spomina, nekateri pa s kombinacijo obojega, kar se počasi ugotovi iz popoldanskih pogovorov.

Gospa Antonija: Prišli bodo pome, vem. Ko se predstavim in povem, da sem ji prišel za kratek čas delat družbo, se zelo razveseli. Sedi na postelji, urejena do zadnje podrobnosti. Očitno še lahko v celoti skrbi zase brez vsake pomoči, drugače kot njena sostanovalka, ki leži na drugi postelji in težko diha ter dogajanje brez besed spremlja le z očmi. Gospa Antonija takoj pove, da je v domu le začasno. Celo njena drža je takšna, kot da se bo vsak hip odpravila iz sobe, saj je že urejena in pripravljena. Menda jo bodo vsak hip prišli iskat.

Z veseljem se spominja otroštva v domačem kraju. Tudi po poroki je stanovala v neposredni bližini sedanjega doma, iz katerega trenutno ne sme. Slišati je skoraj kot vojno stanje, kot da bi zunaj bili sovražniki, pripomni. »No, saj ta virus je menda res pravi sovražnik. Kaj menite, kdaj se bo to končalo?« me vpraša. To vprašanje velikokrat slišim ob vsakem obisku. Zakaj več kot osemdesetletna gospa potrebuje oskrbo, je mogoče ugotoviti, ko jo spravi v zadrego vprašanje, ali ima otroke in sorodnike. »Otroci zdaj ne morejo priti zaradi virusa, poleg tega pa še študirajo. Da, vsi trije otroci še študirajo.« To niso njeni vnuki, to so njeni otroci. Zdaj jih že tako dolgo ni videla, da se še njihovih imen več ne spomni. Zagotovo pa ve, da se je hčerka pravkar vpisala na fakulteto za farmacijo. Za hip prizna, da se vsega res ne spomni, a takoj nadaljuje. Lepo življenje je imela, nikoli ni živela v pomanjkanju. Mož je bil uspešen v službi, ona je delala v davčni upravi. Sploh se ne spomni več, kdaj je šla v pokoj. A natančno ve, da jo bodo vsak hip prišli iskat in jo odpeljali domov, kjer jo čaka velik vrt. Še nekaj dni mora zdržati, pa bo lahko odšla. »Pač delamo tako, kot so naročili, in kar čakamo in čakamo.«

Zelo sem osamljen. V eni od sob živi gospod Jože, ki je septembra izgubil ženo. Prej sta stanovala skupaj v sobi, tudi takrat, ko je že potrebovala nego in je bilo jasno, da bo odšla pred njim. Zdaj je namesto njene postelje velika praznina. Odkar so jo odpeljali, ni videl nikogar od svojih sedmih otrok. Tudi vnukov ne, in zelo jih pogreša. Na ženin pogreb ni mogel, svojci so mu poslali le veliko pisem s sožalji znancev in nekaj fotografij s pogreba. Večkrat jih vzame iz predala ob postelji in pregleda. Zelo je osamljen, pove. Hudo mu je, ker ve, da za domačo hišo nihče ne skrbi, kot bi moral, saj so vsi zaposleni. Eden od sinov mu je precej brezbrižno omenil, da niti grozdja z brajde ob hiši letos niso pobrali. Njegova težava je še ta, da mu telefon ne dela in bi ga moral dati na servis. »A le kako, v teh časih? Mislim, da je šla baterija. A je zdaj baje vse zaprto. Potrpeti je treba. Kaj mislite, kako dolgo bo vse to še trajalo?«

Že zdavnaj me ne bi bilo več. Jakob je prav tako v sobi s sostanovalcem, ki pa je gluh in se ne moreta pogovarjati. »Včasih smo se dobili v jedilnici in tam ostali še dolgo po zajtrku, šli smo na dvorišče in si pripovedovali spomine. Zanimive sosede imam tu na oddelku,« pravi gospod Jakob, »a zdaj ne smemo pomoliti niti nosu iz sob.« 

Več v reviji Zarja Jana, št. 5015. 12. 2020