Alja Kapun, igralka: Hvala za brezplačno šolsko kosilo!
Še nedavno je bila Alja ena najperspektivnejših mladih igralk. Projekti v gledališču so se vrstili, nanizanka Pod eno streho ji je prinesla vseslovensko prepoznavnost in ji odprla pot do projektov. Vmes se je zaljubila, preselila v Savinjsko dolino, rodila tri otroke, se tudi ločila in z otroki vrnila v podnajem v Ljubljano. Doslej ji je nekako uspevalo krpati začetek meseca s koncem, a je čedalje teže. »Tako kot večina kulturnikov in s.p.- jevcev sem se znašla v situaciji, ko moram čakati, a hkrati ne zaspati. Zelo je neprijetno in težko sprejemljivo, da ne morem delati tega, kar najbolje znam. Skušam biti preudarna. Te dni imam razgovor za delo asistenta – pomoč uporabnikom Društva za teorijo in kulturo hendikepa. Obenem pa komaj čakam, da se končno odpro vrata za kulturo. Dogovorjena sem za manjši vlogi v dveh slovenskih celovečernih filmih,« pove Alja, ki se kot mama samohranilka dnevno bori z izzivi in vsem, kar pride s šolo na daljavo. »Živimo zelo skromno, od preživnine, otroškega dodatka in mojih mini projektov. Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila občini Ljubljana, vrtcu Kolezija in Osnovni šoli Ledina, ki so poskrbeli, da dnevno dobimo tri subvencionirana kosila za otroke. Imam dva šolarja, deklico in fantka, medtem ko je najmlajši fantek v vrtcu. Hvaležna sem, da imam ob sebi ljudi, ki mi pomagajo, me podpirajo, in potem nekako gre. S tremi otroki je veliko dela, pa tudi skrbi. Še posebej če si samohranilka. Ves čas razmišljam, kako bomo preživeli. In veliko veliko poguma je potrebno, da veš, da zmoreš, ker če si do zdaj, boš pa tudi naprej,« je iskrena.
Andreja Gregorič, ilustratorka in slikarka: Zamrznila sem izdatke
Kriza je dodobra zarezala v življenje in ustvarjanje večkrat nagrajene umetnice. »Po času, ko smo še upali, da bodo knjigarne in vsaj prodajne galerije odprte, smo se znašli v povsem novi situaciji. Vse je zaprto, spletnih možnosti prodaje praktično nimamo. Miselno in delovno sem se usmerila v čas, za katerega vsi upamo, da nam bo bolj naklonjen. Zato ilustriram vse, za kar sem se dogovorila vnaprej. Z delom se tudi zamotim, da ne razmišljam preveč o trenutnih razmerah. Pomagajo mi pogovori s kolegi, s katerimi smo povezani in v podobnem položaju. Gre za ironično situacijo, ko čas dobiva nove dimenzije, predvsem pa nam ponuja priložnost, da počnemo vse tisto, kar smo si prej želeli, pa nismo utegnili,« pove Andreja, vajena trdega dela. Prejšnja leta bi ob tem času tiskala motive voščilnic, letos ve, da jih sama, brez pomoči trgovin, ne bi mogla prodati, zato se jim je s težkim srcem odpovedala. »Zamrznila sem izdatke. Kaj bodo prinesli novi časi, ne vem, poskušam se čim manj spraševati o tem, kaj bo, in se raje osredotočam na to, kar je, na trenutek zdaj, ter seveda skušam pozitivno gledati v prihodnost.«
Zarja Jana, št. 50, 15. 12. 2020
