Sledilo je pet tednov povišane temperature z izbruhi kašlja, ko se je počutil popolnoma nemočen, izgubil je devet kilogramov in dvakrat stal na pragu smrti. Prvič bi ga kmalu ubil virus in le izjemni telesni pripravljenosti se lahko zahvali, da se je izvlekel iz primeža tega zahrbtnega morilca. Drugič pa so ga skoraj pokopali številni zapleti po prebolenem covidu-19, to je tromboza na desni nogi, krvni strdek v srcu, pljučna embolija in več pljučnih infarktov.
Ko ga zdaj vprašaš, kako je, pove, da je srečen. Zato, ker živi. O svojem najzahtevnejšem treningu, treningu za življenje, med katerim ni tekel znoj, ampak solze, govori iskreno, brez zadržkov.
A vrnimo se v letošnji september, ko je Igor dopoldneve preživljal v službi, v družinskem podjetju EVJ, ob popoldnevih pa pridno snemal treninge za svoj spletni projekt. »Ko so se namreč marca zaradi covida med drugim zaprli fitnes centri in se je vse ustavilo, mi je doma postalo dolgčas. S hčerko Tano sva se dogovorila, da me bo med treningi snemala in to predvajala v živo na spletu, na Facebooku. Odziv je bil odličen in začel sem razmišljati, kako lahko pomagam vsem, ki bi želeli trenirati z menoj. Hitro sem našel mlado ekipo, kupil opremo, uredil studio. Dogovorili smo se, da od junija do oktobra posnamemo čim več treningov, na zalogo. Za primer, če bi se poškodoval med meni zelo ljubim kolesarjenjem ali smučanjem ali pa bi celo zbolel, čeprav resno sploh nikoli nisem bil bolan. Občasno sem imel povišano temperaturo kak dan ali dva, zaradi prehlada, in edino takrat sem pojedel kakšno tabletko. Kot bi vedel, da bo kmalu vse drugače ...« se spominja Igor, aktiven od mladih nog, tekmovalec, vaditelj skupinskih vadb in osebni trener, skratka športnik z dušo in telesom, ki je še nedavno od tri do štiri dni v tednu treniral v svojem fitnesu.
Negativen na covid-19 in vnetje rebrne mrene. Da je nekaj narobe, je začutil zadnji septembrski ponedeljek, ko ga je presekala ostra bolečina v rebrih. »Dopoldne me je telo začelo opozarjati, da nekaj ni v redu. Pri globokem izdihu me je močno špiknilo v rebrih. Bolečina se je čez dan krepila, zvečer sem dobil še vročino. Naslednje dopoldne se je bolečina stopnjevala, zato sem se odpeljal na urgenco v Trbovlje. Tam so mi naredili rentgen pljuč, EKG, vzeli vzorce krvi in me testirali na covid. Izvidi niso kazali na nič hujšega, zato sem šel domov s tabletami proti bolečini in se že kmalu vrnil v službo, vodil skupinske treninge v Spin centru in snemal. Po tednu dni se je bolečina vrnila, se prestavila na drugo stran in bila celo močnejša kot prvič. A sem jo spet ukrotil še za teden dni,« se spominja Igor prve epizode svojega bolniškega staleža. Diagnoza se je takrat glasila vnetje rebrne mrene in je bila le nadloga, ki ga ni za dolgo ustavila.
Pozitiven na covid-19 in pet tednov povišane temperature. Štirinajst dni po prvi bolečini v rebrih je povišanje telesne temperature kazalo, da »nadloge« še ni konec. »V ponedeljek, 19. oktobra, se je vročina ponoči dvignila na 38,6 stopinje in se kljub jemanju tablet pet tednov ni več spustila. Samo nihala je od 37,2 do 39,6 stopinje.«
Igor je seveda o svojem počutju obvestil osebnega zdravnika, in ta mu je svetoval obisk covidne točke in testiranje. »Imel sem voh in okus, nobenih bolečin v prsih ne glavobola, normalno sem dihal. Le kuhalo me je in kuhalo … Zato sem bil presenečen, da je bil izvid za covid-19 pozitiven. Dobil sem antibiotike, nasičenost kisika v krvi je dosegla mejno vrednost 94. Počutje je bilo čedalje slabše.«
V ponedeljek, 2. novembra, se je pred hišo Vidmarjevih in Trampuževih na Izlakah ustavil rešilec. Osebje v popolni zaščitni opremi je po ženinem klicu osebnemu zdravniku Igorja odpeljalo v bolnišnico Trbovlje, na oddelek covid 1. Tam so se poldrugi dan trudili ukrotiti povišano temperaturo, mu lajšali bolečine, po maski pa dodajali kisik za pomoč pri dihanju. Spet je minil dan in pol, ko se mu je stanje vendarle toliko izboljšalo, da so ga prestavili na oddelek manj bolnih, covid 2. Spoznanje, da ločnica med življenjem in smrtjo ni bila daleč, ga je prešinila po obisku zdravnika, sicer znanca, ki mu je rekel: »Če ne bi bil pred boleznijo v takšni formi, ne bi dal roke v ogenj, da boš preživel.«
»Ko je odšel, sem se samo obrnil v postelji in zjokal. In začel razmišljati, kako bo naprej. Prve štiri dni v bolnišnici nisem ne spal in ne jedel. Energije nisem imel niti za branje knjige ali odgovarjanje na SMS-sporočila, a odločil sem se, da ne bom vrgel puške v koruzo,« se spominja.
Več v reviji Zarja Jana, št. 51, 22. 12. 2020
