Zgodbe

Življenje je veliko

Marija Šelek
30. 12. 2020, 22.00
Deli članek:

Delo na onkološkem oddelku mariborskega UKC v sedanjih razmerah zahteva vsakodnevno ali pa že skoraj vsakourno prilagajanje. Energična in dobrovoljna onkologinja pravi, da se bodo do zadnje kaplje krvi trudili, da bodo delali karseda »normalno« v tej novi normalnosti. Odkrito pa poudarja, da bo treba za bolnike na severovzhodu države poskrbeti na višji ravni kot doslej. »Treba je misliti na vse ljudi v državi, ne zgolj na določeno regijo. Včasih imaš občutek, da si malo pozabljen. Omogočiti je treba ustrezno obravnavo vsem državljanom. In da, potrebujemo še dve dodatni nadstropji in več postelj.«

Osebni arhiv
Dr. Maja Ravnik: »Sodelovanje, prijaznost in spoštovanje – to so temelji našega dela in zaradi trenutnih razmer se bomo tega morda začeli še bolj zavedati.«

Največjo umetnost prilagajanja sedaj izkušajo v organizaciji dela – da je strokovno neoporečno opravljeno, da so bolniki obravnavani, kot je treba. Na drugi strani pa usklajujejo družinsko življenje zaposlenih. »Poskrbeti moramo, da so lahko doma z otroki in jim pomagajo pri izobraževanju. Med našimi zdravniki na oddelku smo najstarejši stari 45 in 50 let, vsi drugi so mlajši, kar pomeni, da so otroci nekaterih komaj stopili v vrtec in vse tja do razredov osnovne šole, ko še ne morejo biti sami doma. Moji trije otroci so že večji in samostojni, zato sem lahko malo več v službi. S sodelavci se za teden vnaprej dogovarjamo, kdo bo lahko delal in kdaj. Usklajevati se moramo s partnerji zaposlenih, saj so tudi oni enako nepogrešljivi na svojih delovnih mestih. Vedno znova se odločamo za zlato sredino. Težko je.«

Presenetil me je podatek, da je zaradi zaprtih šol doma približno petdeset odstotkov vašega osebja. 
S tem imamo težave v celem UKC Maribor. Šoloobvezne otroke imajo medicinske sestre, inženirji radiologije, fiziki … Da teče delo nemoteno in da so zaposleni lahko tudi starši, je precej zapleteno vzdrževati. Tako se neprestano prilagajamo dvema svetovoma – osebnemu in poklicnemu. Po delu se vrneš v matično celico, kjer se lahko običajno vsaj malo umiriš, a zdaj te doma ne čaka mir, ampak nove obveznosti. Zaposleni se vračajo domov v nekakšen kaos in otrokom se bo odsotnost socialnih stikov gotovo poznala. Tudi meni se zdi, da sem nenehno v šoli, ko pa se moramo, na primer, še med sprehodom snemati, da lahko otrok dokaže telesno dejavnost. Da bi bile šole odprte za otroke zdravstvenega osebja in drugih nujnih služb, bi bila res dobra rešitev. Pedagogi morajo ves čas izvajati pouk in morda bi bila ena od rešitev, da bi se izvajal pouk na daljavo iz šolske učilnice, kjer bi lahko nekaj teh učencev prisostvovalo pouku v živo. Ne vem, morda je to res povsem utopično.

Ste mlada ekipa, vi pa oddelek vodite od nastanka. Ste prva specializantka onkologije iz Maribora!
Točno tako. Leta 2003 sem začela specializacijo, in to je bila prva specializacija internistične onkologije, razpisana izven onkološkega inštituta v Ljubljani. Bila sem prvi specializant na periferiji, leta 2012 pa v UKC Maribor postala prvi specialist interne onkologije. Vmes sem gradila tri stebre doma. (smeh)

Kako se kažejo prednosti in slabosti mlade ekipe? Imate krasne odnose in menda vas zdravniki ne zapuščajo – ali je že kaj drugače?

Prednosti mlade ekipe so prilagodljivost, igrivost, energija, mladi ljudje imajo željo po nadgradnji, izobraževanju, implementaciji novih metod, so zagnani, češ, dajmo tole narediti, uvedimo to – ni tistega: tako, kot je nekoč bilo, tako bo! Ves čas se kaj spreminja, prilagaja, poskuša. To je lahko po drugi strani tudi slabost, ker vsak vidi neki potencial in je včasih ideje ter vso to energijo težko krotiti, usmerjati ter voditi. Ampak za takšne ljudi, kot jih imam okoli sebe, sem lahko samo hvaležna, in dokler bomo mladi in zagnani ter predvsem z dobrimi odnosi, bomo lahko rešili vsako težavo. To se v teh covidnih časih tudi dokazuje – če bi bili sprti, ne bi nihče nastavil svojega hrbta, ker mora nekdo doma paziti svojega otroka. Vemo, da bomo trenutno določeni bolj žrtvovani, več bomo delali, zato da bodo lahko drugi več doma s svojimi otroki. Vse to se bo povrnilo v kakšni drugi situaciji. Vsi za enega, eden za vse!

Potem z odhajanjem zdravnikov nimate težav?
Doslej ne, celo interes je, da bi še prišli, kar me zelo veseli. Z lanskim letom smo se z izvajanjem vaj zelo aktivno vključili v izobraževanje na medicinski fakulteti v Mariboru, tako da lahko študenti pri nas takoj vidijo, kakšen je skupinski duh na oddelku. Pri študentih zadnjih letnikov medicine je kar nekaj zanimanja, da bi kariero nadaljevali pri nas. In to si želimo. Dela nam ne bo zmanjkalo – tako da bomo potrebovali še več ljudi in pa večjo stavbo.

Pa se glede prostorov že kaj obeta?
Ne. O tem še vedno pišem Božičku, pa ne vem, ali se je pismo kje na poti izgubilo. Stavba je postavljena tako, da se lahko nadgradi, in verjemite, da bi se to že moralo zgoditi. Naš oddelek pokriva celotno severovzhodno Slovenijo – od Celja vse do Prekmurja. To je od 20 do 25 odstotkov države. Imamo pa pet specialistov radioterapije in osem internistične onkologije, od tega jih je nekaj na porodniški. Dnevno se v 14 prostorih zdravi 45 ljudi, na sedmih ležiščih se jih na krajših aplikacijah kemoterapije zvrsti 20. Vsak mesec pride k nam na prvo terapijo sto novih bolnikov. Vse to pokrijemo zgolj z osmimi specialisti.

Bolnišnični del oddelka ima sedem postelj in zdaj, ko smo prevzeli še pljučne bolnike z oddelka za pljučne bolezni, je videti tako, da izvajamo samo večdnevna sistemska zdravljenja, za zaplete (predvsem ob obsevanju ali nujne zadeve) pa so nam ostale samo še štiri postelje. Da bi lahko bili onkološki bolniki obravnavani samo pod našo streho, je povsem utopično. Odvisni smo od sodelovanja in pomoči klinik za interno medicino, ginekologijo ter kirurgijo. Prav tako ne bi preživeli brez sodelovanja perifernih bolnišnic. To mrežo je treba imeti ves čas živo, da bolniki dobijo ustrezno obravnavo. Naša želja je, da to nadgradimo in bi bili lahko tudi paliativno ustrezno obravnavani. Da se na vrnitev bolnika lahko pripravi svojce in domače okolje – tega pa se ne da v enem dnevu.

Več v Zarji Jani, št. 52, 29. 12. 2020