ukrajinski vojak Svet24.si

Na Putinovi televiziji spregovoril o ruskem ...

balkon Svet24.si

Mlada družina iz okolice Celja bi zaradi napake ...

sds Necenzurirano

To so financerji SDS iz državnega gospodarstva

DRU20220509_6ZZ4410 Reporter.si

Reporter se mi včasih zdi celo boljši od Mladine...

arlington police Ekipa24.si

Policija brez milosti do Luke Dončića! Poglejte,...

Nika Zorjan Njena.si

Poročna pravljica Nike Zorjan

luka doncic Ekipa24.si

Srbi so Luki Dončiću pripisali, da igra kot ...

Zgodbe

50 let (Zarje) Jane

29. decembra 1971 je prijokal na svet dojenček, ki so ga spočeli in rodili sami moški z dnevnika Delo. Imenovali so ga Jana in imel je jasno poslanstvo – zaslužiti veliko denarja in vzburkati javnost, ki bo z veseljem kupovala ter podpirala poredno smrkljo. S to številko revije Jana, ki je na dolgi poti (ne po svoji krivdi) pridobila še eno ime, vstopa v svoje petdeseto leto, ki ga nameravamo proslavljati do konca naslednjega decembra. Vse, ki ste se kdaj znašli na straneh naše slavljenke ali pa so se vas naše zgodbe skozi desetletja dotaknile, prosimo, da z nami podelite svoje izkušnje in spomine.

Ker sem najstarejši inventar na Zarji Jani (razen Bernarde, ki še zmeraj piše tedenske kolumne), bo uvod v našo pomembno obletnico obarvan precej osebno. Nekega junijskega dne pred nekaj več kot štiridesetimi leti sem prišla v redakcijo Jane, takrat je še bivakirala v najvišjem nadstropju na Tomšičevi ulici v Ljubljani, in sedla na drugo stran dvojne pisalne mize. Sprejela me je prijazna tajnica Milka Podbregar, jaz pa sem se držala dokaj kislo. Prav lepo sem se udomačila v notranjepolitični redakciji dnevnika Delo, ki me je tudi štipendiral, začela sem pisati za Sobotno prilogo, zanjo je veljalo, da se tja prebijejo le najboljši, pa me posodijo za tri mesece na Jano! Glavni urednik me je prepričeval, da mi tam ne bo nič hudega in da me je izbrala Bernarda, ker da ima neke kadrovske težave.

Stegnila sem noge pod tisto velikansko mizo in začutila na bosih prstih v sandalih nekaj toplega, vlažnega in hrapavega. Zakričala sem, skočila pokonci in se naslednji hip na vseh štirih zastrmela pod mizo. Od tam me je zvedavo gledala Bernardina kokeršpanjelka Jana, ki je hodila s svojo gospodarico vsak dan v službo. Vsekakor je poskrbela, da nisem nikoli pozabila svojega prvega službenega dne na Jani, no, mimogrede, ravno tisti dan sem imela rojstni dan.

Po treh mesecih so me pozabili vrniti na Delo, jaz pa tudi nisem nič sitnarila. Ugotovila sem, da imam pri reviji veliko več ustvarjalne svobode, da smo precej drznejši kot oni pri dnevnikih in da imamo velik odziv bralk in bralcev, kar je za vsakega novinarja nadvse spodbudno.

Jezik je naše orožje. Zelo kmalu sem spoznala nekaj pravil, od katerih na Jani niso odstopali, pa čeprav je bila stiska s časom še tako huda – in ki se jih držimo še danes. Prvič, na tem svetu ni nobenih tem, o katerih v reviji ne bi pisali, pa če so še tako zapletene – atomska fizika in skrivno življenje nevronov nista pri tem nobena izjema. Drugič, čeprav so teme izjemno zapletene, jih je treba razložiti tako, da jih bo vsak razumel. Kar je vse prej kot preprosto. Najprej mora namreč vse skupaj razumeti pisec sam, da lahko potem razloži bralcem, za kaj gre. In čeprav je pripoved popreproščena, mora biti točna!

Izjemno smo bili občutljivi za jezik, še danes velja, da tujk ne uporabljamo, razen če res ni nujno potrebno. Za to so skrbeli legendarni lektorji, začelo se je z Jožetom Stabejem, nadaljevalo s Katico Kikelj in Mijo Vrečar. Naši lektorji niso bili samo jezikovni virtuozi, ampak izjemno razgledani ljudje, na njihovem rešetu so ostali marsikatera vsebinska neumnost in napačno zapisano ime.

Družbeno beračenje. Ne bom trdila, da je bila Jana prva in edina, ki je skušala pomagati ljudem, je pa bila vsekakor zelo uspešna. Ena od prvih akcij v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bila znamenita Mickina krava, šlo je za ženico v revni kočici, edino živo bitje, ki ga je imela, je bila krava, a je ta od starosti poginila. Jana je o tem objavila ganljivo reportažo in nabralo se je toliko denarja, da so Micki kupili kravo, pa še za druge stvari je ostalo. In so se takoj začele polemike pa tudi fovšija v smislu – a si prav Micka zasluži takšno pozornost?Podpisi pod slikami:

1.  Na prvi naslovnici Jane je bila manekenka in miss Evrope Saša Zajc v krzneni kapi in ovratniku, nasprotniki krzna takrat očitno še niso delovali.

2.  Račke na ledu – novinarji smo igrali hokej v copatih in z metlami, med njimi je legendarni Fredi Klipšteter, ki je dobrodelno tekmo organiziral, pa Branko Maksimovič, Jože Jerman … in nekje na tleh tudi jaz.

CITAT:

Raziskave o našem bralstvu, ki smo jih vsakih nekaj let naročali, da bi videli, za koga pravzaprav pišemo, so pokazale, da nas berejo mladi in stari, izobraženci, kmetje, delavci, skratka, Jana gre skozi več rok v družini. Zato je postajal tisti začetni slogan »Moški, to se vas ne tiče«, hudo moteč.

OKVIR:

Naša prva lezbična zgodba

Redni bralci naše revije so kmalu ugotovili, da ima rada živali, spoštuje naravo, občuduje delavne in ustvarjalne ljudi, nima nikakršnih predsodkov do različnih veroizpovedi, nacij, barve kože, porekla, spolne usmerjenosti, oblike družine. Vsaka, ki nudi otrokom potrebno varnost, razvoj in ljubezen, je najboljša.

Včasih pa smo le prebijali led. Spomnim se, kako je Bernarda napovedala, da prihaja k nam lezbijka, ameriška Slovenka, in tisti dan smo bili čisto vsi v redakciji. Nismo namreč imeli izkušenj z lezbijkami, ki so se bile pripravljene razkriti. Ne spomnim se, kaj smo objavili po tem srečanju (dama je prišla v delavskem kombinezonu, in čeprav je imela univerzitetno izobrazbo, si je služila kruh s stavbnim mizarstvom, ker da je to manj žensko delo). Kmalu po tistem mi je Bernarda naročila, naj se pogovorim z dvema puncama, ki mi bosta vse razložili o lezbičnem gibanju. Pričakovala sem dve možači, prišli pa sta dve krhki deklici, še največji kramp med vsemi sem bila jaz. Prinesli sta kup literature in po dolgem pogovoru sem napisala zares informativen članek, bil je precej odmeven. Bilo je pred dvaintridesetimi leti in seveda mi nista povedali pravega imena, sta me pa spraševali, ali se ne bojim, da me bodo razglasili za lezbijko.

Pred petimi leti pa sta me pocukali za rokav in takrat smo napisali novo zgodbo s fotografijo vseh treh – bili sta pisateljica in publicistka Suzana Tratnik ter prav tako pisateljica in poslanka Nataša Sukič. 

Več v reviji Zarja Jana, št. 52, 29. 12. 2020