nakupovanje, trgovina, denar, denarnica, spar, prehranski-izdelki Svet24.si

Primerjava cen dobrin v Sloveniji in na Hrvaškem:...

profimedia-0487110156 Svet24.si

Prav so imeli tisti, ki so trdili, da je zanjo ...

15-pacnik vila-pl Necenzurirano

Tožilstvo želi zaseči bogataševo vilo na Bledu

jansa kmetic-pl Reporter.si

Tako Janševa strankarska trobila na skrajno ...

mirjam poterbin luka doncic Ekipa24.si

Ste ju videli?! Dončićeva mama na dopustu uživa...

Anja Širovnik Njena.si

Anja (Sanjski moški) našla srečo v ljubezni?

maribor Ekipa24.si

Joj, kakšen udarec! Evropski tekmec Maribora z ...

Zgodbe

Je bilo leto slabo ali dobro?

Ko sem se pred dobrim letom z ženo Suzano in takrat še ne dveletnim BiBijem odpravljal na drug konec sveta, da bi kot prejemnik podoktorske štipendije Japonskega združenja za spodbujanje znanosti (Japan Society for the Promotion of Science) preučeval japonsko književnost v imperialnem obdobju, si niti v (najhujših) sanjah nisem predstavljal, da se bo svet čez dobro leto vrtel na povsem drugih obratih. Predselitveno mrzlico, kako se bomo znašli v skoraj 14-milijonskem Tokiu, so mirili veselo pričakovanje ponovnega druženja s prijatelji in znanci, ki sem jih spoznal ob predhodnih študijskih obiskih Japonske, spoznavanje novih zanimivih posameznikov od blizu in daleč ter seveda obljube številnih pod Alpami, da nas bodo v dveh letih našega življenja v svetovni kulinarični metropoli zagotovo obiskali.

Preplah zaradi Jokohame. Sprva se je večina pričakovanj (in strahov) uresničila, ena glavnih težav pa je bila takrat iskanje pravih izhodov na železniški postaji Ikebukuro, saj jih premore, reci in piši, kar 54. A že kmalu po novem letu je tukajšnje medije preplavila novica, da se je v sosednji Kitajski pojavil skrivnostni virus. Ker sta državi zgodovinsko, kulturno in gospodarsko močno povezani, tukajšnji mediji precej podrobneje spremljajo dogajanje v »osrednjem cesarstvu«, kot to velja za slovenske. Sprva se je sicer zdelo, da je vse podobno običajni sezonski gripi, zato sem le odmahoval z roko in miril (predvsem) samega sebe. Zadeva se je začela zapletati, ko so virus na začetku februarja odkrili na luksuzni križarki Diamond Princess, ki je bila nato zasidrana v bližnji Jokohami. Oblast je sicer mirila prestrašeno prebivalstvo, da ima situacijo pod nadzorom, a se je kmalu izkazalo, da ni tako. Mediji so razkrili, da so nekaj posameznikov spustili z ladje, čeprav jih sploh niso testirali, nekateri potniki pa so se na svoje domove vračali kar z javnim prevozom.

Postopoma je število obolelih naraščalo, pojavile so se prve smrtne žrtve. Takrat je bilo konec tudi (predvsem moje) brezskrbnosti, pojavili so se dvomi, anksioznost in vprašanje, kako naprej. Ker je bila pobuda o odhodu moja, informacij o nevarnosti novega koronavirusa pa sprva precej malo, me je nenehno nažirala misel, kaj storiti, če kateri od nas zboli, kdo bo pazil BiBija, če morebiti zboliva oba s Suzano, kdo naj gre z njim v bolnišnico, če zboli on.

Olimpijske igre in rob kolapsa. Ker ponuja obilo študijskih in zaposlitvenih možnosti, je Tokio privlačen tako za tujce kot za domačine, zato se mladi in tudi malo manj mladi z vseh koncev države selijo vanj, da bi našli svoj kos kruha in sreče. Posledično je skoraj nemogoče dobiti vrtec, če nista oba starša zaposlena, a to ni bil edini razlog, da se je Suzana odločila poiskati službo. Kaj kmalu po prihodu sva namreč ugotovila, da niti v tujem okolju ni mogoče biti le mama, gospodinja, odrasel človek se mora tudi poklicno samouresničiti, služba pa ti omogoča tudi učenje jezika domačinov. 

Začetno navdušenje nad novimi spoznanji in premagovanji lastnih strahov, omejitev, ki ga je spremljalo tudi navdušenje kupcev nad Suzaninimi kreacijami iz balonov, je na začetku aprila prekinil lockdown. Tako državne kot lokalne oblasti so dolgo upale, da bodo uspele izpeljati načrtovane olimpijske igre, zato so nekaj časa mižale na eno oko in nekoliko minimalizirale težave, povezane z novim koronavirusom, se dozdeva takole s časovne distance. Ko je še guvernerka Tokia Juriko Koike nespretno izjavila, da opazovanje cvetočih češenj (hanami) Japoncem pomeni toliko kot Italijanom objemanje, so ljudje samoumevno domnevali, da je druženje v parkih načeloma dovoljeno. Posledičen porast okužb je zdravstveni sistem pripeljal na rob kolapsa, zato vladajoči eliti ni preostalo drugega kot popolna zaustavitev države. Skoraj popolna, pravzaprav. Zmagoslavne ZDA so namreč Japonski leta 1947 vsilile ustavo, ki vse do danes ni doživela niti enega popravka. Vladajoči jo interpretirajo tako, da ne dovoljuje ustavitve javnega prometa, zato so domala prazni vlaki po Tokiu vozili po ustaljenem voznem redu.

Več v Zarji Jani, št. 52, 29. 12. 2020