Epidemija je močno zaznamovala delo tako v službi za otroško psihiatrijo na pediatrični kliniki, kjer zdravijo otroke do 15. leta in vse z motnjami hranjenja do 18. leta, kot na Centru za mentalno zdravje Psihiatrične klinike (tu so najstniki med 15. in 18. letom z drugimi težavami ter varovani oddelek z otroki in mladimi do 18. leta). Prilagajajo način dela, ali zaradi vnosa okužbe ali preventive, sprejemajo samo nujne primere, načrtovanih hospitalizacij ne morejo izvajati. V prvem valu epidemije so povsod po Evropi opažali, da je število otrok in mladostnikov, napotenih na psihiatrično obravnavo, upadlo. »Seveda nam je jasno, da to ne pomeni upada težav, temveč da so službe manj dostopne, da se težave mladostnikov slabše prepoznava, omejene so na družinski okvir, njihovo reševanje pa je odvisno od tega, kdaj in kako se starši znajdejo ter poiščejo pomoč. Ugotavljamo, da je v pravkar minulem letu med srednješolci število hospitaliziranih po poskusu samomora zraslo za 30 odstotkov. Ta številka prikazuje zgolj vrh ledene gore, stopnjevanje krizne situacije in ne zajema tistih, ki bi prav tako potrebovali pomoč strokovnih služb,« pojasnjuje dr. Anderluh in opozarja na svarila z vsega sveta, da se je treba pripraviti na zamik poplave psihičnih težav pri mladostnikih, ko se bo stanje počasi začelo normalizirati. »Realna situacija nam trenutno ostaja zelo zakrita.«
Čaka nas druga epidemija. Kako bi se morali pripraviti na epidemijo duševnih bolezni pri mladostnikih, ki po mnenju strokovnjakov gotovo prihaja? »Dobro vprašanje, a preprostega odgovora ni. Službe na področju duševnega zdravja otrok in mladostnikov so bile že pred epidemijo izjemno podhranjene in zelo slabo dostopne. Čakalne dobe na prvi pregled v zelo velikem delu države presegajo 12 mesecev za kliničnega psihologa in približno toliko za pedopsihiatra, kar pomeni, da se bomo na dodaten porast stisk zelo težko odzvali. Poglejmo primer Avstralije, kjer je drugo zaprtje države jeseni trajalo sedem tednov. Takoj potem so energično vložili denar v službe za duševno zdravje. V Sloveniji smo na porast duševnih bolezni pri mladih zelo slabo pripravljeni.«
Konec leta 2018 so se s sprejemom resolucije o nacionalnem programu duševnega zdravja začele stvari sicer premikati na bolje, zastavljeno se že uresničuje, ustanovljenih je bilo nekaj multidisciplinarnih timov v zdravstvenih domovih, a sogovornica opozarja, da gre za zelo zahtevne in dolgotrajne procese, katerih učinki se ne pokažejo takoj. »Te službe potrebujejo dve leti razvoja, ki se je ustavil z epidemijo, soočamo se s pomanjkanjem kadra, ki se izobražuje leta.
Predvideli smo vzpostavitev 26 multidisciplinarnih timov za podporo duševnemu zdravju otrok in mladostnikov in v 2019 se jih je vzpostavilo deset – predvsem v severovzhodni Sloveniji, medtem ko jih primanjkuje v osrednji, zahodni in južni Sloveniji. Težko je službe, ki za vzpostavitev terjajo tako veliko časa, načrtovati ob tako hitrih političnih spremembah. Potrebujemo večletno podporo politike, duševno zdravje pa mora imeti dolgoročen načrt na državni ravni.«
In smo spet pri zaprtih šolah. Že brez epidemije psihiatri povsod po svetu opažajo, da se duševne težave pojavljajo pri čedalje mlajših otrocih. »Epidemija je le še prilila olja na ogenj. Nihče ni pričakoval, da se bodo razmere tako zapletle. Kaotičnost in negotovost ob epidemiji vplivata na odrasle, še toliko bolj pa na otroke. Zaprtje šol ne pomeni samo prenosa načina učenja iz učilnic v domače okolje, na učenje na daljavo, ampak ima šola v obdobju odraščanja veliko drugih pomenov: je prostor srečevanja z drugimi, socializacije, učenja sodelovanja, socialnega dozorevanja –vse to je potrebno za zdravo odraščanje, ključno celo za biološko dozorevanje možganov. Je tudi prostor potrjevanja, učenja reševanja težav, prenašanja stresa, pri čemer otroci tudi potrebujejo pomoč odraslih, vsega tega jim manjka in stvari so se spremenile izjemno hitro, bolj kot si predstavljamo. Količina časa, preživetega pred zasloni, pomanjkanje gibanja, zmanjšanje interakcije tako z vrstniki kot drugimi odraslimi izven družine so skokovito porasli. Strokovnjaki opozarjamo, da je čas zaprtja izjemno zahteven za otroke in mladostnike. Njihov prispevek k obvladovanju epidemije je zato izjemno velik, takoj za zdravstvenimi delavci v prvih bojnih vrstah. Kljub temu da so ravno otroci relativno najmanj ogroženi. V Sloveniji imamo šole zaprte najdlje v Evropi, ob čemer pa nimamo podatkov in ne vemo, kam nas bo to pripeljalo. Najverjetneje bodo posledice dolgoročnejše, kot si predstavljamo.«
Otrokom se stanje drastično slabša. Tako starši kot strokovnjaki iz šolstva, vzgoje in izobraževanja pritiskajo, zahtevajo in opozarjajo, da so šole pri nas zaprte že predolgo. Ali imamo prav ali pretiravamo? Se lahko sploh tolažimo s pripovedmi o otrocih, ki so v različnih obdobjih prestajali marsikaj hujšega – recimo vojne – in ostali brez šole celo več let? »Čas epidemije je nepričakovan, nikoli doživet in to stanje težko primerjamo s kakršnokoli vojno, ki pa je tudi nismo doživeli. Dejstvo pa je, da je epidemija prinesla velike in nenadne spremembe v življenje vseh, še posebej v družine z otroki. Izobraženi starši v veliko večjem odstotku delajo od doma kot manj izobraženi, izobraženi starši več časa vložijo v pomoč otrokom pri učenju kot manj izobraženi in dejstvo je, da vsi starši izražajo veliko potrebo po pomoči in usmerjanju pri šolanju na domu. Predvsem pa po tako dolgem obdobju zaprtih šol prihaja sedaj v ospredje vzdrževanje motivacije otrok za šolsko delo.«
Več v Zarji Jani, št. 2, 12. 1. 2021
