Zgodbe

Kdo bo potegnil zasilno zavoro?

Marija Šelek
25. 1. 2021, 22.00
Deli članek:

Po poti trajnostnega razvoja bi morali smelo stopati že od prvega okoljskega vrha v Riu leta 1992, a se o njem glasneje govori šele zadnja leta. Tudi ali predvsem zato, ker nam narava vrača udarec. Slovenija ni izoliran otok, celo nadpovprečno podnebno ranljiva je, segreva se več kot dvakrat hitreje od svetovnega povprečja. Zato bi morali biti življenjsko zainteresirani za ukrepanje, pravi Gaja Brecelj, direktorica Umanotere, fundacije, ki pri nas že 25 let sooblikuje trajnostno družbo.

Shutterstock
Vse je odvisno od politične volje. Ali si bomo res zaradi tako banalnega razloga tako zelo poslabšali pogoje za življenje?

»Trajnostni razvoj je okoljsko in socialno vzdržen. Omogoča enako kakovost bivanja tudi prihodnjim generacijam; da živimo tako, da ohranjamo naravne vire in dostojnost življenja, da se ne zadolžujemo, kar počnemo zdaj. O trajnostnem načinu življenja lahko govorimo, ko so v enakovrednem položaju gospodarstvo, družba in okolje,« pojasnjuje Gaja Brecelj. 

To ni samo po zelenih standardih urejen promet, ki je pri nas res pereča tema, temveč bomo morali v roke pljuniti tudi na področju industrije, oskrbe s hrano in energijo, sicer ne bomo mogli doseči podnebnih ciljev. »Smo na robu propada ekosistemov in tako na robu podnebne krize, da če ne bomo hitro ukrepali, je vprašanje, kako bomo živeli. Mednarodni odbor za podnebne spremembe je že pred leti zapisal, da imamo vse znanje, tehnologijo, pripravljeno je gospodarstvo, manjka le politična volja. Zato se sprašujem: Ali si bomo res zaradi tako banalnega razloga tako zelo poslabšali pogoje za življenje? Tudi finančno se táko življenje ne bo več izplačalo. Že zdaj porabimo več denarja za saniranje vseh posledic – suš, poplav in drugih ekstremnih vremenskih dogodkov. In ne pozabimo, da je že danes več milijonov ljudi razseljenih samo zaradi okoljskih posledic. Okolje in podnebje bosta v prihodnosti glavna razloga za selitve – napoveduje se 250 milijonov podnebnih beguncev. Sistemske spremembe so ključne in do njih pelje politična volja.«

Bo dovolj vode? Slovenija ima za trajnostni razvoj izvrstno izhodišče: veliko pestrost živalskih in rastlinskih vrst, bogati smo z gozdom – pri čemer se moramo zahvaliti upravljanju tega v preteklih letih – in ta naravni kapital ter kapital znanja po mnenju sogovornice zelo »uspešno« zapravljamo. Na žalost se nismo odločili, da bomo zeleni otok, temveč smo se odločili za razvoj, ki pretirano izkorišča naravne vire, povzroča podnebne spremembe in izkorišča ljudi. Zato se ne razlikujemo od preostalega sveta. 

Lahko bi se pohvalili z zadostno količino vode, recimo? »Vode imamo za zdaj dovolj, a to ne pomeni, da lahko zadovoljno zaspimo na lovorikah. Če pogledamo projekcije podnebnih sprememb za Slovenijo Agencije RS za okolje, vidimo, da bo padavin na letni ravni več, a bo padavinskih dni manj. To pomeni, da bo voda prišla na hitro, v obliki močnih nalivov. Bomo to vodo lahko zadržali ali bo šla hitro mimo nas? Kako jo bomo zadržali za oskrbo, kmetijstvo? Smotrna rabe voda je v Sloveniji zelo na mestu.«

Kam gre denar? S tem, kam namenjamo javne finance (subvencije, posojila, davki, razpisi, neposredne podpore ...), kažemo, kakšne so naše prioritete. »Slovenija namenja več javnih sredstev za fosilna goriva kot za obnovljive vire energije, več namenja za ceste kot za železnice – dejansko in simbolično,« opozarja Gaja Brecelj. Z javnimi financami usmerjamo razvoj. Zakaj, na primer, bolj ne podpremo ekološkega kmetijstva? Zakaj imamo v Sloveniji tako malo ekoloških kmetij? Zakaj je naša samooskrba z zelenjavo in sadjem manj kot 40-odstotna? To niso dobri obeti za zdravo, suvereno skupnost. Pri tem Avstrija podpira ekološke kmete in zasleduje ekonomijo obsega. V naših trgovinah je veliko evropskih eko izdelkov in lahko jih kupujemo ceneje kot pridelke naših ekoloških kmetov, ki nimajo dovolj podpore, da bi lahko bili konkurenčni. Enako se dogaja z lesom: mi ga izvažamo, od Avstrijcev pa kupujemo izdelke. Oni so izkoristili razvojno priložnost, mi je nismo.«

Trajnostni razvoj ne pozna revnih. Trajnostno ni samo stvar okolja, ampak tudi družbe: posameznika in skupnosti. In izčrpavanje ljudi ni trajnostno, je kratkoročno gledanje. »Kaj pa je pomembneje kot za svoje delo dobiti dostojno plačilo za dostojno življenje in zdravo življenjsko okolje, v katerem človek biva? Za koga pa so organizacije in podjetja, če ne za to, da imamo dostojno življenje v zdravem življenjskem okolju? Še vedno delujemo po principu, da nekaj ljudi vzdržuješ v revščini, del ljudi pa tik nad revščino zato, da jim lahko žugaš s tistimi, ki so v slabšem položaju. Zato da bodo pripravljeni vzeti vsakršno, tudi podplačano delo. Danes smo prišli do tega, da so ljudje pripravljeni sprejeti marsikaj, ker nimajo več pogajalskega izhodišča. Zaradi koga obstajajo tovarne in kdo proizvaja izdelke? Delavci. Na to se pozablja.«

Več v reviji Zarja Jana, št. 4, 26. 1. 2021