S Tanjo je bilo najhuje. »Vedno sem jaz vozila otroke naokoli, ko so šli zvečer ven. Za vse Tanjine prijatelje vem, kje so doma. A le enkrat je bilo dovolj. Vedno me je klicala, če je želela še ostati zunaj, tudi tokrat, da sem vedela, kje je. Vedno je imela vklopljeno lokacijo. Ko me je klicala mama Tanjine prijateljice, ali morda vem, kje so otroci, ker se njena hči ne javi, mi je bilo čudno. Takoj sem pogledala lokacijo – aha, tam je, kjer je rekla, da bo. Šla sem tja, našla telefon, svoje hčerke pa ne. Dve uri sem jo iskala, saj nikoli ne veš, ali ji je kdo kaj vrgel v pijačo, zgodi se lahko karkoli … Na nesrečo nisem niti pomislila. Šla sem na policijo, a me sprva niso jemali resno. Po nepopustljivem vztrajanju so se le začeli pogovarjati z mano in začeli pisati zapisnik. Nato me je klical mož in jokal na ves glas. Rekel je, da se je zgodila huda nesreča in da so bili menda v njej udeleženi naši otroci, ni imel točnih podatkov. Kar šla sem s policije, policisti so tekli za mano, sedla sem v avto in nekako – čez barikade zaradi ljubljanskega maratona – prišla do urgence. Tam je bilo res hudo. Bil je velik kaos. Nočna izmena je ostala, pridružila se ji je jutranja, da so sploh uspeli oskrbeti pet otrok, tako hudo poškodovanih, kot so bili oni. S Tanjo je bilo najhuje. Najdena je bila deset metrov od avta, v globoki komi, izkrvavljena.«

Le ob mami se je umirila. »Vse druge otroke so umetno uspavali, Tanja pa je bila že tako v komi. Izvedela sem, da je moj otrok povsem poškodovan od glave do pete. Okrog nje so bili ves čas fiksatorji, da so ji držali telo skupaj. Ničesar niso upali narediti, saj niso vedeli, kaj se bo z njo dogajalo, ali se bo sploh prebudila. A se je, 11. novembra, poleg vseh fizičnih poškodb še z diagnozo difuzno aksonska poškodba glave, kar pomeni, da naredi stvari na ukaz: na primer stisne roko, dvigne nogo, pomežikne na ukaz. Do 14. novembra so zdravniki razmišljali, kaj bi bilo zanjo najbolje. Odločili so se za operacijo, trajala je nekaj ur, žal pa po njej ni prišla k sebi. To je bilo eno najtežjih obdobij za nas. Ničesar se ni zavedala, ničesar ni vedela, niso si je upali povsem prebuditi in zmanjšati količine zdravil. Ves čas se je dvigovala, hotela je vstati, bila je privezana. Nekega dne sem šla ven, ko je bilo konec obiskov, in Tanja je, še vedno povsem nezavedna, postala tako razburjena, da je sestra prišla za mano in rekla: 'Gospa, ali imate čas?' Od takrat sem bila z njo cele dneve. Kadar sem bila ob njej, je bila mirna, sicer ne.«

Do Tanjinega odhoda iz bolnišnice je ostala z njo 24 ur na dan. »V tem času sva s hčerko naredili čudež. Slišala sem, da naj ne pričakujem nič, da lahko ostane v vegetativnem stanju, da ne bo zmožna sama urinirati … Pa je vendarle počasi začela obvladovati telo, okrevala na vseh drugih področjih in se vedno več spominjala.«

Ni vedela, da sem njena mama. »Bilo je zelo težko. Veliko joka, agresije, jeze, nezavednega. Dogajale so se čudne situacije, ki pa jih vseeno preživiš. Res so bila velika nihanja, tudi zelo čustvena. Na božič sva hoteli domov. Zdelo se mi je, da sva pripravljeni. A ko so še enkrat naredili vse slike, so videli, da vrat ni v redu. Operirali so ji vratno hrbtenico in v bolnišnici sva ostali do silvestrovega. Tako smo bili za novo leto z vozičkom doma. Takrat je že veliko vedela, vendar je bila povsem brez čustev. Poškodovan ima frontalni, čelni del, ki je zadolžen za organizacijo in čustva. Začela sem brati literaturo in našla odlično medicinsko knjigo Daniela J. Siegela, Vihar v glavi, ki govori o tem, kako se razvijajo naši možgani. Ta knjiga mi je zelo pomagala. Tanja je bila takrat – v svoji glavi – stara kakšnih šest let; tako sem lažje razumela, kaj se dogaja v njej, in si želela, da bo počasi napredovala, saj so možgani pri mladih nagnjeni k samozdravljenju. Verjetno je močno pripomoglo, da sem bila toliko ob njej. Za čustveni razvoj, varnost in da se je lahko vračala s takšno hitrostjo, sta bili bližina in ljubezen najpomembnejši. Kdo drug bi ji to lahko dal? Premagati sva morali vse – ker dva meseca ni smela stopiti na noge, je bil vsak korak zelo pomemben – od postavljanja na noge do uporabe vozička, medicinske sestre pa so nama ves čas pomagale in stale ob strani.«

Več v reviji Zarja Jana, št. 6, 9.2. 2021