Gre pri pisanju in odmerjanju glob za navodila policistom ali za samostojne pobude najpodjetnejših mož v modrem, smo vprašali na ljubljansko policijo. »Občasno prejemamo prijave občanov in tudi sami ob kontrolah zaznavamo zbiranje brezdomcev na različnih predelih na območju mesta Ljubljane,« so odgovorili. »Policisti se za vsak primer posebej odzovejo in ugotavljajo, ali je prišlo do morebitnih kršitev ... Tudi v primeru, da gre za brezdomce, je dovoljeno samo zbiranje in gibanje, ki je v skladu z določbami odloka. Če ugotovimo elemente kršitev, osebe opozorimo, kar v večini primerov upoštevajo. V primeru ponavljajočih se kršitev, več različnih istočasnih kršitev in ob neupoštevanju opozoril policije pa zoper kršitelje tudi ukrepamo. Evidence ukrepov po ekonomskem statusu ali prebivališču oseb ne vodimo posebej, zato statističnih podatkov, koliko je takih postopkov, ne moremo podati.«

Toda po viharju v medijih je policijska vnema – ali pa morda vnema zaskrbljenih občanov? – očitno nekoliko popustila.

Vsak primer je primer preveč. »Kolikor vemo, v tem času ni bilo novih kazni, vsaj ljudje niso prišli do nas. Zelo buren odziv je bil. Namen je, da se o tem govori, predvsem pa, da poskušamo opozoriti javnost, da v Sloveniji še nismo sprejeli pravih ukrepov na tem področju. Kazni je manj kot opozarjanj. Globe so le v posameznih primerih, a tudi do posameznih primerov ne bi smelo prihajati. Tudi če je le nekaj primerov, je to preveč!« pravi Hana Košan iz ljubljanskih Kraljev ulice.

»Večinoma s policijo zelo korektno sodelujemo. Velikokrat so prav oni tisti, ki širši javnosti razložijo, kakšne so pravice brezdomcev, na primer to, da so ljudje brez doma lahko na javnih površinah. Ko je bila prepoved zbiranja na javnih površinah, so občani veliko klicali na policijo, češ, ljudje so zunaj, in so potem policisti tem 'zaskrbljenim občanom in občankam' razlagali, da so brezdomne osebe lahko zunaj, ker nimajo druge možnosti.

Na policiji pravijo, da človeka opozorijo in mu šele potem dajo kazen. Me zanima, kakšno je to opozorilo, pojdi domov ali kaj? Pojdi v zavetišče? Zavetišča so polna, drugih možnosti ni. Ministrstvo za notranje zadeve je dalo izjavo, da bi lahko v tem času ljudje uporabljali zavetišča – in prav to nam daje občutek, da pristojne službe – čeprav notranje ministrstvo pravzaprav ni v prvi vrsti pristojno za reševanje brezdomstva – sploh ne poznajo situacije v Sloveniji. Kako lahko rečejo, naj gredo ljudje v zavetišča, če v Sloveniji že zelo zelo dolgo opozarjamo, da so zavetišča polna!«

Sloni si zapomnijo – in davkarija tudi. A vse tiste globe, nesmiselne in povečini neizterljive, puščajo dolge sence. Odgovoru na vprašanje, kako izterjati globo od človeka, ki nima ničesar, so se na policiji elegantno izognili: »Izvršitve pravnomočnih plačilnih nalogov se opravljajo skladno z Zakonom o prekrških in jo izvrši pristojni davčni organ.« Ali v prevodu, s tem naj se ukvarja davkarija. In tudi se, posledice pa lahko ljudje čutijo še leta, kot pojasnjuje Hana Košan: »Ljudje, ki dobijo te kazni, večinoma prejemajo denarno socialno pomoč ali pa sploh nimajo nobenih prihodkov, to pa zanje pogosto pomeni, da kazni ne morejo plačati. Vendar se neplačane kazni nabirajo v izvršbah. Te včasih zastarajo, nekatere se tudi dedujejo. Čeprav nimajo nobenih stikov, otroci brezdomcev podedujejo te izvršbe. Mnogim brezdomcem, ki si nekako uredijo življenje, si najdejo službo, izvršbe ostanejo. In tako ljudem dolgo ostaja samo minimalna plača, ker gre vse, kar je več, za izvršbe. Marsikoga to demotivira, češ, končno sem vse uredil, zdaj mi bodo pa vzeli denar zaradi kazni za kršenje policijske ure. Treba je razumeti, kaj taka kazen potegne za seboj.

Če malo pogledate po tujini in v strokovno literaturo, represija in kaznovanje nista še nikoli rešila brezdomstva. Kaj plačilni nalog zaradi kršenja policijske ure sporoča temu človeku? Vsi taki ukrepi, ki jih nepremišljeno sprejema država, brezdomstvo kriminalizirajo, to pa vodi ravno v nasprotno smer od reševanja problema,« meni Košanova.

Brez strehe vsak dan v letu. Po približnih ocenah naj bi bilo samo v Ljubljani od 700 do 900 brezdomcev, od tega naj bi jih od štirideset do petdeset prenočevalo na prostem. Tudi pozimi? Ja, tudi pozimi. »Pozimi nas novinarji pogosto vprašajo, kam bodo pa ljudje šli, zdaj, ko je zima. Ampak brezdomstvo obstaja ves čas. Tudi poletja so lahko včasih za ljudi zelo težka, ker kam naj se pa skrijejo?« pojasnjuje Hana.

»Ravno končujemo poročilo za leto 2020. V naš dnevni center je prišlo 717 oseb, kar je grozljiva številka in vsako leto še narašča. Poleg tega imamo še druge programe, v katere se lahko vključijo, tako da je že pri nas skoraj tisoč ljudi, potem so pa še druge organizacije s programi na področju brezdomstva. Tako da je številka še kar točna, morda je celo malce višja.

Opravljamo veliko terenskega dela, smo na ulici z ljudmi, vidimo, kje spijo, in jih skušamo privabiti v naše programe. Ko vse preštejemo, jih je med 50 in 70. Ko smo aprila v prvem valu odprli začasno zavetišče, jih je bilo trideset v čakalni vrsti, pa še okrog trideset smo jih srečali na terenu, ki niso niti prišli do zavetišča, da bi se sploh vpisali v čakalno vrsto. Že aprila je torej vsaj 60 ljudi spalo zunaj.«

Na robu zmogljivosti. Zime so za ljudi brez strehe vedno brutalne, letošnja je pa zaradi protikoronskih ukrepov še posebej zverinska, saj ljudje niti čez dan ne morejo biti na toplem. »Zdaj so dnevni centri omejeno odprti, v našem je na primer lahko šest oseb hkrati (kadar ni omejitev, pride dnevno 70–100 ljudi). Zdaj, ko smo organizacije primorane omejiti število ljudi v naših prostorih, se niti čez dan nimajo kje pogreti. Vsi prostori, kjer so se lahko v tem mrazu ljudje pogreli in našli zatočišče – knjižnice, trgovski centri ... – so omejeno odprti ali pa so ljudje tam zelo opazni. Pri nas jih moramo žal kdaj tudi spodbuditi, naj krožijo, da lahko pridejo na vrsto tudi drugi. Ta hudi mraz, ki se lahko vleče ves dan, nekomu, ki je ves čas zunaj, pušča posledice.«

Več v reviji Zarja Jana št. 7, 16.2.2021