Po alarmantnih opozorilih v septembru nismo prilagodili ukrepov, poiskali nobene druge rešitve, ampak naredili še huje: še za dlje časa zaprli šole. »In to je tisto, kar našim odločevalcem najbolj zamerim,« je jasen Starc, ki je vpet v strokovna združenja po vsem svetu, preko katerih so prišle slovenske analize v kabinete ministrov drugih držav. Medtem ko se drugod zavedajo, kako dragoceni so podatki o gibalnem nazadovanju otrok zaradi zaprtih šol, so se naši raziskovalci morali najprej soočiti z vprašanjem s šolskega ministrstva, ali je vzorec reprezentativen, češ da so gotovo nekaj narobe zajeli. »To se nam je zdelo smešno, saj imamo najdaljšo zgodovino tovrstnega raziskovanja, sistem in metodologija sta utečena – vse to imamo v malem prstu.«
Financiramo nekaj edinstvenega v svetu, nekaj zelo koristnega, a potem ne vemo, kaj bi počeli z rezultati tega? Raje smo lakmusov papir za druge države. »Drugi se zavedajo, da so bili naši otroci po gibljivosti najvišje v svetovnem merilu, in lahko sklepajo, kaj se bo zgodilo pri njih. Zdaj pa so zaradi najdaljšega zaprtja šol in športnih vadb v Evropi slovenski otroci padli najglobje. Druge države so spoznale, kako pomembno je opazovati, kaj se dogaja z otroki. To vidijo na vrhunskih dosežkih slovenskih športnikov, ki so za nas strokovnjake najmanj pomembni. Sprašujejo se, kaj se dogaja v dvomilijonski državi, ki nima najboljših pogojev za vrhunski šport – niti po količini denarja niti po številu ljudi – pa je domala v vseh športih konkurenčna za medalje. To ni nekaj, kar bi imeli Slovenci v krvi. Mi nismo izjemen športni narod! To je pridobljeno, to je strategija, vzgoja, to je znanje, v naših šolah so najbolj izobraženi učitelji športne vzgoje. Vsakemu, ki se pritožuje čez naše učitelje športne vzgoje, bi predlagal, naj gre v najrazvitejše države, tudi v zasebne šole, ter naredi primerjavo. Jaz sem jo in razlika je velika.«
Naši otroci so neverjetni. »Celotna slovenska populacija je gibalno na tako visoki ravni, da lahko v kakšni naši šoli v vsakem razredu najdeš dva učenca, ki sta lahko potencialna svetovna prvaka. To se vidi! Zdaj nam pošiljajo podatke tudi šole iz drugih držav – lani nas je prosila neka španska šola, naj na podlagi meritev po našem sistemu povemo, kakšni so njihovi otroci.«
Sliši se kot znanstvena fantastika, ampak njihovi otroci se s slovenskimi ne morejo primerjati. »Mi se sploh ne zavedamo, kako neverjetni so naši otroci! Tistim iz španske šole pa bi moral povedati, da so gibalno na takšni ravni, da bi jim v Sloveniji svetovali, naj se z njimi počasi ukvarja zdravstveni sistem.«
Od leta 2010, ko smo uvedli projekt (financiran z EU) Zdrav življenjski slog – otroci so namesto dve ali tri ure športa na teden dobili pet ur – je Slovenija edina država na svetu, kjer se je gibalna učinkovitost otrok izboljšala in debelost upadala. Kljub vsem negativnim pritiskom na življenja otrok.
Torej vemo, dokazali smo, da imata na gibanje otrok in posledično na debelost največji vpliv šola in količina športne vzgoje. V času trajanja projekta je tako imel slovenski četrtošolec, ki je izbral šport še za izbirni predmet, možnost celo šestih ur športa na teden. Poleg tega je bilo v tistem letu uvedenih mnogo različnih splošnih vadb za otroke, v katere so se vključevali že vrtčevski otroci. Ko je leta 2018 ta projekt ugasnil, se je že v naslednjem letu stanje rahlo poslabšalo.
Manj gibanja, počasnejše razmišljanje. Starc pravi, da se je zgodil najbrutalnejši poseg v gibalni razvoj populacije v zgodovini, in to nameravajo na pristojnih ministrstvih, kljub opozorilom za ukrepanje, prepustiti, da se bo uredilo samo od sebe. Samo od sebe se bo uredilo za kakšen odstotek, ampak še vedno bomo globoko v pritličju, medtem ko smo bili poprej že na strehi.
Veste, zakaj ste morali na tako imenovanih testiranjih pri športni vzgoji v osnovni šoli izmenično tapkati z roko? Mi smo se vedno spraševali, zakaj hudirja to počnemo. Ta vaja se nam je zdela malce trapasta, a hkrati zabavna. Gre za prenos pretoka živčnih impulzov, in po poletnih počitnicah je prišlo do velikanskega upada hitrosti izmeničnih gibov. Kakšne težave lahko pričakujemo zaradi tega? »To pomeni upad hitrega mišljenja in posledice za kognitivni razvoj, za delovanje možganov. To je samo delček tega, kaj se lahko zgodi. Če se naši možgani počasneje odzivajo na vse dražljaje iz okolja, se počasneje odzivamo, kadar nas kdo kaj vpraša, počasneje rešujemo probleme, se odzivamo na težave – vsi procesi našega delovanja se upočasnjujejo. Večji problem pa je, če ne delujejo mišice, saj proizvajajo dve tretjini snovi, ki omogoča rast možganov. Nedejavni otroci imajo manjše možgane od tistih, ki so dejavni.«
Dr. Gregor Starc je izredni profesor na fakulteti za šport, vodja nacionalnega sistema SLOfit, profesor športne vzgoje in antropolog, ki se z raziskovalno ekipo ukvarja z življenjskim slogom otrok – njihovo telesno dejavnostjo in debelostjo, za to področje je tudi svetovalec pri Svetovni zdravstveni organizaciji; zadnja leta se raziskovalno še posebej posveča vplivu telesne dejavnosti na delovanje možganov.
Več v Zarji Jani, št. 8, 23. 2. 2021
