Pred dnevi je vlada po skrajšanem postopku predlagala spremembo Zakona o vodah. Okoljevarstveniki so se nemudoma zganili in še pred parlamentarnim odločanjem sklicali tiskovno konferenco. »Predlagane spremembe ogrožajo varnost vodnih virov. V času, ko voda postaja v svetu vse bolj dragocena, lahko samo ena prehitra odločitev slovensko vodno dediščino nepopravljivo spremeni,« so opozorili Uroš Macerl, predsednika društva Eko krog, prof. dr. Metoda Dodič-Fikfak, dr. med., in Miha Stegel iz Civilne iniciative DANES. »Obstoječi Zakon o vodah slednje ščiti in na njih ne dovoljuje gradnje in delovanja naprav, v katerih so lahko vključene tudi nevarne snovi. S predlaganimi spremembami zakona pa bodo dovoljene izjeme, ki omogočajo ravno to. Dokler gradnja na takšnih območjih ni dovoljena, so nevarnosti za onesnaženje pitne vode majhne. A vendar je v preteklosti vseeno prihajalo do nesreč že zaradi malomarnosti ljudi in slabega inšpekcijskega nadzora na tem področju. Isti trenutek, ko z izjemami dovolimo obrate na vodovarstvenih območjih, se pojavi strah, da bo prišlo do onesnaženja. In drugič, ko je podana možnost, da do tega pride, bo tudi prišlo,« je skušal na vest odločevalcev potrkati Uroš Macerl in dodal, da so vodna telesa med seboj povezana. »Voda onesnaženje prenaša hitreje in intenzivneje kot katerikoli drugi medij. Neskončno kratka je lahko pot med strugo vaškega potoka in našo pipo.« Žal dobronamerna opozorila niso padla na plodna tla, saj je odbor državnega zbora za infrastrukturo sporne spremembe v zakonu sprejel in že poslal naprej v razpravo poslancem državnega zbora. Zdaj lahko le upamo, da so jim prisluhnili poslanci.

Gre samo za vprašanje časa. Če v Zakonu o vodah dovoljujemo izjeme, je samo vprašanje časa, kdaj bo šlo kaj narobe, je izjavil Macerl. »Seveda nam bodo vsi odgovorni zatrjevali, da to ni res. Da se take nesreče ne morejo zgoditi. Da je v tem sistemu toliko varovalk, da je onesnaženje nemogoče. Ampak enako so nam pred onesnaženjem trdili tudi vsi odgovorni v Eternitu, Termitu, Salonitu Anhovo, v Kemisu in podobnih. Na nas je, ali bomo temu verjeli ali ne. Sam menim, da se moramo učiti predvsem iz izkušenj, ki nas učijo, da tozadevne obljube in trditve odgovornih ne držijo. Po onesnaženju škodo trpijo ljudje, živali, rastline in okolje, pravzaprav vsi, le odgovorni se v Sloveniji običajno nekako izmažejo brez posledic. Izkušnje nas tudi učijo, da se po onesnaženju skuša škodo prikriti, jo minimalizirati. Žal je škoda ogromnokrat nepopravljiva. Ker ko enkrat spiješ onesnaženo vodo, je ta strup v telesu. Lahko škoduje takoj, lahko čez nekaj let. Ko enkrat onesnažiš podtalnico in je razpolovna doba strupov, ki so zašli vanjo, več desetletij, se pogovarjamo o nepopravljivi škodi. Sanacija je največkrat zelo počasna, draga in na koncu pogosto pristane na plečih davkoplačevalcev. Spreminjanje zakona po skrajšanih postopkih in ukinjanje varovalk za vodne vire je zato nedopustno. Pri vodi se ne sme dopuščati nobenih izjem,« je bil neomajen.

Slovenija je dobila opomin. S sprejetjem tako imenovanih majhnih sprememb v zakonu bo samoumevnost tega, da nam iz pip priteče pitna voda, postala samo še lep spomin, je svoje misli povzel Macerl, Miha Stegel iz Civilne iniciative DANES pa nadaljeval, da se boj za pravico do pitne vode odvija že nekaj časa. »Vodni viri so omejeni, Slovenija pa je majhna država. V Anhovem je pitna voda, ki priteče iz pip, res že samo lep spomin, in treba je poskrbeti, da se ta zgodba ne bo razširila na vso Slovenijo. Vodovarstvena območja obstajajo z namenom, da ne pride do hudih posledic za zdravje ljudi, da se ohrani zdravo pitno vodo v prihodnosti in se preprečijo nepopravljive ekološke katastrofe, saj popolna sanacija okolja ni mogoča. Nove spremembe v zakonu bodo omogočile, da lahko na priobalnih in vodnih območjih zgradimo marsikatero infrastrukturo, od parkirišč, kjer imamo težave z olji, do raznih poslopij. Te spremembe so v nasprotju z vodno direktivo in s 70. členom slovenske ustave, ki zagotavlja pitno vodo za vse prebivalke in prebivalce Slovenije. Gradnja na priobalnem pasu tudi po sodnih praksah sodišča EU spada v domet izvedb celotne presoje vplivov na okolje. Kar že samo po sebi pomeni, da ne gre za majhno spremembo. Evropska unija s svojimi direktivami določa okoljsko odgovornost. V primeru onesnaženja ali okoljske škode je nosilec sanacije povzročitelj škode. Tega dela Slovenija še ni uspešno vnesla v svojo zakonodajo in je zato od Evropske unije tudi dobila opomin.«

Več v reviji Zarja Jana, št. 11, 16.3. 2021