Piko Nogavičko sem brala v otroštvu, težko sem prišla do nje, ker je bila v knjižnici kar naprej izposojena. Potem sem jo brala mlajšemu bratu, pa sinu in vnukom, in vsakič sem jo razumela malo drugače. Zmeraj pa sem jo čitala z veseljem in še zmeraj čaka na knjižni polici na kakšno majhno bitje, ki bi se bilo pripravljeno odtrgati od računalniških igric in prisluhniti dogodivščinam najmočnejše deklice na svetu.    

Prav veliko o pisateljičinem življenju nismo vedeli, v biografijah je bilo zapisano le, da je imela dva otroka, nekako se je dalo razbrati, da je bil prvi nezakonski, ampak lahko bi ga imela tudi s kasnejšim možem, kajne. Moja babica, šest let starejša od Astrid, je bila že drugič noseča, ko ji starši še zmeraj niso dovolili poroke z dedkom, ker je bil prereven in ker so imeli zanjo izbranega drugega kandidata. Nazadnje se je strgalo župniku in je nadrl oblastno prababico, naj neha trmoglaviti. Se sploh zavedamo, kako blizu so časi, ko ženske niso mogle in smele odločati o sebi?

V zapor zaradi prešuštva? Astrid Ericsson se je rodila leta 1907 v Vimmerbyju na jugu Švedske. Imela je še dve sestri in brata ter ljubeča starša, ki sta pustila otrokom veliko svobode. Bila je dobra učenka, veliko je brala in je bila nenehno prvakinja v švedščini, hkrati pa je zagotavljala, da ne bo nikoli pisateljica. Kot da bi že v otroštvu slutila svojo usodo. Pri osemnajstih ji je mama poiskala pripravništvo v lokalnem časopisu, jasno ji je bilo, da si bo drobcena Astrid lahko služila kruh s pisanjem. Najprej je pisala oglase in osmrtnice, potem ji je šef zaupal še pisanje o kriminalu in sodnih razpravah. Bil je trideset let starejši od nje in ravno se je ločeval od svoje druge, precej mlajše žene. Astrid se je zaljubila vanj, in kot smo lahko videli v filmu o tem obdobju njenega življenja, nikakor ni podlegla njegovemu nadlegovanju, ampak ga je kar aktivno zapeljevala. Kakorkoli že, kmalu je zanosila, čeprav ji je obljubil, »da bo pazil« (oh, kakšna klasika). Astrid niti pomislila ni na splav, sicer pa je bil tudi njen ljubimec očitno možak na mestu. K njenim staršem se je šel opravičit in obljubit, da se bosta z Astrid poročila takoj, ko se bo ločil (kar je pri protestantih mogoče, ni pa ravno zaželeno). Astrid so švedske feministke svetovale, naj gre rodit na Dansko in si tam poišče rejnico, dokler se zadeve doma ne uredijo. K temu jo je spodbujal tudi ljubimec, saj ji je nenehno zatrjeval, da lahko gre zaradi prešuštva za nekaj let v zapor – on namreč. Ko bo ločen, ne bo več prešuštnik … in tako dalje. Astrid je ubogala. Preselila se je v Stockholm in obiskovala šolo za tajnice ter redno obiskovala sina Larsa na Danskem. Njegovo rejnico je to kar malce čudilo, saj je imela v oskrbi kar nekaj nezakonskih švedskih otrok, vse matere so govorile, da bodo prej ali slej prišle ponje, ampak edino Astrid je pokazala, da misli resno. Čeprav so njeni domači pa tudi oče njenega otroka jasno kazali olajšanje, da je čisto v redu, da je otrok nekje daleč in da ne bo nič hudega, če tam tudi ostane.

Ko je imel fantek dobri dve leti, je ljubimec sporočil, da otroka lahko pripelje, ker je dobil zaradi prešuštva le manjšo denarno kazen in je zadeva zaključena. Astrid mu ni mogla odpustiti, da je vseskozi vedel, da je grožnja z zaporom larifari. Snubitve ni sprejela. Ker ni hotela živeti z njim, ji je seveda odrekel tudi vsakršno podporo za otroka. Zaposlila se je, najela skromno stanovanje v Stockholmu in šla po svojega sina, a ta ni hotel z njo. Zanj je bila prava mamica njegova rejnica. Ob misli, da bo sinu vzela edino osebo, na katero je bil navezan, se je zlomila. Domov je šla brez otroka. Čez čas pa je rejnica sporočila, da je zbolela in da zanj ne more več skrbeti. Lars se je moral sprijazniti z žensko, ki je ni poznal, in je težko sprejel, da je pravzaprav ona njegova mama.

Močna kot Pika. Ericssoni so slutili, da bodo imeli z eno od svojih treh hčera nekaj problemov. Plezala je po drevesih, povsod je vtikala svoj nos, znala je biti trmasta, ogrevala se je za jazz, ko je bila to še bogokletna glasba, nosila je kratke lase, ko so se druga dekleta postavljala s kitami, če je na prireditvah ni nihče prosil za ples, je plesala kar sama. Ampak da jim bo pripeljala domov nezakonskega otroka, tega pa si zares niso predstavljali. 

Več v reviji Zarja Jana, št. 14, 6.4. 2021