Zgodbe

Zbogom, slovensko sadje?

Marija Šelek
12. 4. 2021, 22.00
Deli članek:

O aprilski pozebi in katastrofi v slovenskih sadovnjakih od Goriške do Posavja ste lahko do danes slišali skoraj že vse. Iz besed naših sogovornikov, ki pridelujeta sadje na devetih oziroma desetih hektarjih, ni vel obup, ampak bolj upanje. Tisti, ki mislijo, da se lahko sadjar v enem ali dveh letih preusmeri na drug pridelek, bolj malo vedo. Ko posadiš sadno drevje na desetih hektarih, si k temu zavezan dvajset let.

Shutterstock
»Težko je biti pameten, saj je pozeba vsako leto drugačna. Eno leto pozebejo višje, drugo leto nižje lege, lani je bil usoden vdor hladnega zraka s severa …«

Lani junija smo brali, da je bila v Goriških brdih in Vipavski dolini kljub pomladanski pozebi letina češenj presenetljivo dobra. Nekaj upanja torej ostaja tudi za letos, čeprav so bile nizke temperature res rekordne.

Metka Hudina s katedre za sadjarstvo, vinogradništvo in vrtnarstvo biotehniške fakultete v Ljubljani je povedala, da so sadjarji vedno optimisti. Doma, v Bistrici ob Sotli (Kozjanski park), imajo namreč na devetih hektarih nasade jablan in hrušk – tudi oni so minule noči prebedeli in pazili na dragocena drevesa.
»Že razmere v letu 2016 so nas utrdile – takrat smo se soočili s stoodstotno pozebo, prav takšno izgubo smo utrpeli leto pozneje, 2018. nam je prizaneslo, sledilo je 2019., ko je bilo tudi nekaj malega pozebe, lansko leto pa je bilo zelo zahtevno – kar pet tednov smo se borili z naravo. Od 23. marca do 20. aprila smo bili priča enemu tednu sneženja, sledil je močan veter, zaradi katerega nismo mogli zagnati sistema za oroševanje (če piha nad štiri metre na sekundo, oroševalni sistem ni učinkovit) in smo lahko šli kar spat. Potem so se izmenjavali dnevi s temperaturami od minus štiri, zatem so bili dva do trije dnevi nad ničlo, tem so spet sledili dnevi nizkih temperatur. Lanska prvi in drugi april pa sta nam postregla celo z minus devet. Takrat smo polovico dreves oroševali, ker je na srečo veter pojenjal (na polovici sadovnjaka pa nimajo možnosti takega sistema, op. a.),« se do potankosti spomni lanske bitke s pozebo Metka Hudina.
Tam, kjer niso mogli oroševati, so drevesa škropili z algami in aminokislinami. Ti pripravki so dovoljeni tudi v ekološki pridelavi in rastlini pomagajo prebroditi stres oziroma pomagajo, da rastlina pozneje zmrzne. Fosfor in kalij pa zgostita celični sok, zato na rastlini pozneje pride do poškodb.
Sistem za zaščito z oroševanjem so na kmetiji Hudina vzpostavili že leta 1991, ko so bile do oroševanja upravičene zgolj hruške, saj je takrat veljalo, da jablane cvetijo tako pozno, da uidejo pozebi.

Bodo jabolka dražja? V zadnjih petih letih je torej bilo normalno le leto 2018, ko je bilo sadja v izobilju. »Takrat je bila pa pozeba v trgovinah,« komentira padec cen Hudina.
Da bi lahko letošnja pozeba cene v trgovinah dvignila, so nakazali pri našem vodilnem pridelovalcu sadja – v Evrosadu, omenili so, da pri taki pozebi ne moremo več pričakovati kilograma jabolk pod evrom.
Lahko torej to sezono pričakujemo samo še jabolka iz uvoza? »Tudi Poljaki bodo imeli težave s pozebo, 14 dni pred nami so z oroševanjem reševali sadna drevesa na Južnem Tirolskem,« razmišlja Hudina.
Miha Meško, katerega družina se s sadjarstvom ukvarja od leta 1983, pravi, da bo cene narekovala prav Poljska. »Če pomrznejo jablane na Poljskem, ki je največja pridelovalka jabolk v Evropi, bodo zelo draga. Zato se vedno oziramo proti Poljski, kjer se otopli pozneje kot pri nas.«
Do konca junija bodo pri Hudinovih še upali, da škoda ni popolna – pri prerezu cvetnih brstov je sogovornica opazila, da nekateri še niso bili čisto črni. »Je pa res, da so iz prvih cvetov najlepši plodovi. Če bomo rastlini pomagali, da si opomore, še lahko upamo na regeneracijo. Se pa zna zgoditi, da bodo imeli plodovi lepotne poškodbe – rjaste madeže, obročke. Prav tako so takšna jabolka slabše obstojna v hladilnicah.«

Čakajoč na sedem debelih let. V zadnjih petih letih so se površine z nasadi jablan zmanjšale za 300 hektarov, imamo le še 2000 hektarov nasadov. »Površine se zmanjšujejo zaradi razmer na trgu. Ko nas je lani zadela epidemija, smo začeli vsi kupovati pri lokalnih kmetih, 14 dni po razglasitvi konca epidemije pa tako rekoč nihče več ni vedel, da sosed prideluje solato. Kot potrošniki gotovo premalo cenimo tisto, kar imamo dobesedno na svojem dvorišču. Blizu je, zato je ogljični odtis veliko manjši, pridelek pa prilagojen našemu okolju. Potrošniki moramo še veliko spremeniti in se zamisliti. S kupovanjem pridelkov od drugod spodkopavamo lastna delovna mesta,« meni Metka Hudina.

Slovenski kmetje nimajo nobenega zagotovila, da bo njihove pridelke kdo odkupil. V epidemičnem letu se je celotna prodaja zmanjšala, saj ni delovalo gostinstvo, turizem je obstal, zaprti so bili hoteli, šole. »Če pogledamo samo Ljubljano, kjer je bilo veliko turistov tako poleti kot pozimi – veste, koliko sadja in zelenjave se je pojedlo!? Vse to vpliva na slabo prodajo. Ampak kot pridelovalec sem še vedno optimist, ki po sedmih suhih letih čaka na sedem debelih.«

Več v Zarji Jani, št. 15, 13. 4. 2021