Statistični podatki kažejo, da število stanovanj v Sloveniji presega število gospodinjstev. Približno 20 odstotkov stanovanj oziroma hiš je praznih, samo v Ljubljani se je število praznih stanovanj od leta 2011 do 2018 povečalo za 2100.
V Murski Soboti je občinski javni stanovanjski sklad s pomočjo evropskih sredstev kupil hišo in zamislili so si jo kot bivanjsko skupnost s šestimi bivalnimi enotami. Prvi stanovalci so se vselili konec marca. Prednost imajo seveda občani Murske Sobote, ampak prijavijo se lahko vsi državljani. Razpis je še vedno odprt, dve bivalni enoti sta še prazni. Pogoj je, da je stanovalec star 65 let in da lahko sam skrbi zase. Stanovalci te velike hiše, od katere je le 350 metrov do prve trgovine in kratek sprehod do dobre kave, bivajo v različno velikih sobah (od kvadrature je odvisna višina najemnine) z lastno kopalnico in straniščem. Najemnina in stroški se gibljejo od 200 do največ 250 na mesec za precej prostorno sobo. V vsakem od dveh nadstropij so skupna kuhinja (imeti morate lastno posodo), shramba s policami za živež, prostorna terasa s sedežno garnituro, skupni so kolesarnica in pralnica. Za hišo je veliko prostora za vrt, stanovalec Darko ga je del že prekopal, saj si brez doma vzgojenega peteršilja, čebule, paprike in paradižnika ne zamišlja svojega kuhanja.
Še veliko praznih stavb. Pri najemodajalcih pa so si tudi že naročili kosilnico. Te se najbolj veseli 74-letni Jože, upokojeni strojnik, ki bi z veseljem še sedel v bagru in delal. Njegova vitalnost se kaže v pripravljenosti, da postori vse, kar običajno opisujemo kot hišniška dela. Ob našem prihodu je pometal in pogledoval proti travi, ki jo je že treba pokositi. »Sproti se prilagajamo in odzivamo na potrebe stanovalcev,« sta povedala Gaby Flisar in mag. Andreja Kuhar iz stanovanjskega sklada. Če se bo projekt bivalne skupnosti za starejše pokazal za dobrega, bodo v prihodnosti razmišljali še o več takih objektih, zdaj pa so z mislijo že pri reševanju stanovanjskih stisk mladih. Sicer pa je v mestni občini Murska Sobota kar nekaj praznih stanovanjskih stavb, ki bi bile primerne za takšno sobivanje.
Ali bi bilo torej mogoče, da bi se starostnik z veliko nepremičnino, ki je sam ne more več vzdrževati, z občinskim skladom dogovoril, da hišo preda v upravljanje skladu, v njej pa bi še v eni enoti vedno bival in plačeval samo stroške? Ne, to ne bi bilo mogoče, saj ni v skladu z zakonodajo, so nam povedali.
Čas je za samoorganizacijo. Kaj pa se s starostnikom v taki stanovanjski skupnosti zgodi po tem, ko ne more več sam skrbeti zase? Takrat je verjetno neizogiben dom za starostnike. Aktivistka Irena Rotar s tem ni zadovoljna, saj si zamišlja vzpostavitev take skupnosti, v kateri bi lahko človek ostal tudi po tem, ko zase ne bi mogel samostojno skrbeti. »Če se skupaj odločijo živeti prijatelji ali ljudje podobnih življenjskih načel in sloga, je smiselno, da si po tem, ko kateri izmed njih potrebuje več pomoči, najamejo negovalko s skupnim finančnim vložkom. Še vedno bo ceneje in prijetneje kot v domu za starostnike.« Zato zagovarja samoiniciativo, pobudo od spodaj navzgor, samoorganizacijo ljudi in kliče po premiku v naših glavah.
Več v Zarji Jani, št. 17, 26. 4. 2021
Galerija
Poglej vse fotografije (2)
