Vse življenje je lazil po češnjah, takrat pa mu je, obutemu v gojzarje, spodrsnilo in padel je dva metra in pol globoko. Ta nizka češnja še stoji in je eno izmed mnogih dreves, ki mu dajejo navdih za slikanje – z usti. Dobro leto po nesreči ga je žena peljala na delavnico UNSU, združenja slikarjev z usti in nogami, in tam mu veliki Vojko Gašperut ni pustil ugovarjati, češ da on že ne bo risal. Pri slikanju si lahko precej tetraplegikov vsaj delno pomaga tudi z rokami, predvsem pa se lahko približuje platnu in oddaljuje od njega, česar Franc ne more. A mu pri tem pomaga Alenka. »Čutim dve roki in dve nogi, a jih ne vidim. Si jih pa lahko odtrgam, če hočem. In kakšen dan traja, da zrastejo nazaj,« opisuje svoje fantomske bolečine.
Nekega lepega dne. Takrat sta bila na ranču, kot imenujeta 45 minut hoda oddaljeno kmetijsko posestvo z vrtom, njivo, sadovnjakom, krušno pečjo, kjer sta pekla kruh, štirikrat na leto (deset let) za cel dan gostila »ježke« (odrasle s posebnimi potrebami) – Alenka jim je spekla zavitek, skuhala sta jim mineštro, kuhanje za 60 ljudi zanju ni bil problem, z njimi igrala posebne vrste golf ... Franc je tistega dne z ranča odpeljal domov psičko in dejal, da bo nabral še nekaj češenj ter se vrnil. Ker ga kar ni bilo, je Alenka poklicala sosede, naj preverijo, ali ni slučajno padel s češnje. Nekaj dni pred tem sta se namreč pogovarjala prav o nevarnosti takšnih padcev. Sosed je prišel in pogledal, a prezrl manjšo češnjo (imajo dve). Potem ga je na tleh našla Alenka. »Rekel mi je samo: nimam zraka, ne čutim nič od vratu navzdol.«
Prve dni v bolnišnici, ko je lahko samo šepetal, ji je narekoval navodila za svoj pogreb. »Naredil je scenarij za tri dni (žalne seje ...) in vse sem vestno zapisala, a mu že takrat rekla, da bom to na plan privlekla šele čez dvajset let.« Za tri dni pogrebščine? »Mislil sem, da sem zelo pomemben človek,« se zasmeje Franc.
Ste obrali maline? Nekaj mesecev je njegovo življenje viselo na nitki in bilo je strašno hudo. Tri mesece je imel oporo za vrat (ovratnik), luknjo v vratu za dihanje, na začetku tudi tubus za usta, in ko so tega po štirih dneh odstranili, so Alenki v roke potisnili tablico s črkami za pomoč pri sporazumevanju. »Mučim se, kaj mi hoče povedati: M, A, L, I, N, E. V takem stanju, kot je bil, ga je najprej zanimalo, ali smo obrali maline?!« ne more pozabiti Alenka.
Shujšal je za deset kilogramov. »Jedel sem lahko samo jogurt – ki ga prej v življenju nikoli nisem!« In zelo počasi je šlo na bolje.
Prve tedne po nesreči je veliko meditiral, in sicer tako, da je v mislih vsaj enkrat prehodil slovensko planinsko transverzalo. To mu je pri prebijanju skozi tiste dni zelo pomagalo. »Ko ne moreš spati, začneš hoditi po hribih – spomniš se, kako je bilo, in začneš na Mariborski koči, greš do Kremžarjevega vrha pa spet dol in na Uršljo goro, Sleme, Smrekovec, naprej proti Raduhi, na Kamniško sedlo ...«
Pet mesecev po nesreči se mu je po štirih vnukinjah rodil prvi vnuk, in to mu je dalo posebno veselje ter dodatno energijo. »Moram doživeti njegove prve korake v šolo,« si je dejal. To se bo zgodilo drugo leto.
»Zakaj nisem obupal? Zaradi veliko stvari, ampak najbolj zaradi družine. Če ne bi Alenka tako skrbela za vse, bi me itak pobralo. Na Soči (univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu) so me že odpisali – nimamo kaj, ne moremo nič narediti, nisem perspektiven, so mi rekli. Ko me obravnavajo sedaj, po petih letih, pa pravijo, da je napredek presenetljiv. Vidite, pa je lahko vseeno tudi malo drugače, kot zdravniki sprva mislijo.«
Alenka, kot vedno brez dlake na jeziku, priznava: »Velikokrat je bilo zelo hudo – tako na intenzivni v Celju, potem v Topolšici, nato v Soči, tam so bili sploh umetniki prepričevanja, da z njim ne bo nič in da je stanje tako katastrofalno, da ga moram prepustiti domu za varstvo odraslih. Dejala sem jim, ali ne razumete, moj mož bo šel domov?!«
Več v Zarji Jani, št. 21, 25. 5. 2021
Galerija
Poglej vse fotografije (3)
