Tabletke za lažno srečo so pot v pekel

V spletni knjižnici Biblos sem naletela na drobno knjižico z naslovom Razkrivanje tabujev: Lola razkriva, avtorice Melinde Katski. Ko sem jo na dušek prebrala, sem obsedela. Vedela sem, da lahko postaneš odvisen od pomirjeval, nisem pa vedela, da je pot iz te odvisnosti tako težka, predvsem pa dolgotrajna. V knjigi mlada ženska, ki je doma v Sloveniji, iskreno opisuje svojo pot iz pekla zasvojenosti z benzodiazepini, snovmi, ki povzročajo hudo zasvojenost. Njena tabletka za srečo se je imenovala Helex. Jo poznate?

Melinda Katski je psevdonim, avtorica svoje identitete za zdaj še ne želi razkriti. »Nisem še pripravljena, živim v manjšem slovenskem kraju, zdravim se že skoraj dve leti. Še vedno nisem stoodstotno zdrava, mislim, da mi manjka še čisto malo, da se bom dobila v polnosti nazaj. Takrat morda. Nisem pa mogla čakati, morala sem spregovoriti o tem, kaj človeku naredijo pomirjevala in kakšno trpljenje ga čaka, ko se odloči, da jih bo nehal jemati. O tem je treba pisati in govoriti! Glasno, treba je pravzaprav kričati! Treba je podreti tabuje in iskreno spregovoriti o tej peklenski zasvojenosti! Zato sem napisala knjigo.« Njeno željo po anonimnosti smo upoštevali, v uredništvu pa vemo, kdo je. V zgodbi jo bomo imenovali Lola, kot se je poimenovala v knjigi. Žal je ta izšla samo v elektronski obliki.

Otroštvo. Nezadovoljni, nesrečni, psihično zlomljeni ljudje, ki se v življenju ne znajdejo najbolje, najpogosteje iščejo korenine svojih stisk v mladosti. »V mojem otroštvu se ni zgodilo nič tako usodnega, kar bi me zaznamovalo za vse življenje. Res pa je, da sem bila zelo plašen otrok, mislim, da sem se že rodila s kupom strahov. Spomnim se, da so me morali starši jemati s seboj celo na stranišče,« začne svojo pripoved Lola. »Imam pet let mlajšo sestro, in ona je bila tista, ki me je morala miriti, če sta starša, ko sva bili že večji, šla kam brez naju. Že zelo zgodaj sem postala pravi hipohonder, iz muhe sem delala slona, bala sem se skorajda lastne sence. Po drugi strani pa so me privlačile zgodbe o duhovih, rada sem gledala grozljivke, kar je pravzaprav nerazložljivo,« se prešerno nasmeje ob svoji pripovedi. Starši nikoli niso resno jemali vseh njenih strahov, ki jih je občutila, češ, bo že minilo. Mama jo je sicer okoli njenega šestega leta zaradi tega hotela peljati k psihologu, a očetu se je zdelo to nezaslišano, saj z otrokom vendar ni nič narobe. »To je bil čas, ko o otroških stiskah pač niso glasno razmišljali, psihologi in podobna 'navlaka' pa so bili čisto odveč, prepovedana tema. Starša sta mi v mladosti rada govorila, da sem lena, nesposobna, ničvredna, kar seveda ni bilo dobro za mojo samopodobo. To je pravzaprav edina travma, ki sem jo pridelala v mladosti. Imela pa sta me rada, vzgajala sta pač tako, kot sta znala.«

Prelomna matura. Lolin oče je imel samo eno željo v zvezi s svojima hčerkama – da jima omogoči dobro izobrazbo. »Kar se šole tiče, je bil izjemno strog, želel je, da greva obe s sestro na fakulteto. Čutil je življenjsko poslanstvo, da se izšolava. Zanj je bil človek pomemben le, če je bil izobražen, tisti, ki niso bili, v njegovih očeh niso veljali nič.« Tudi zato je bil čas, ko se je Lola pripravljala na maturo, zanjo izjemno stresen. Bila je stara 18 let in takrat je prvič začutila tesnobo, ta se je kazala v obliki pritiska in nespečnosti. »Prvič sem nevede začela meditirati. O meditacijah nisem vedela nič, sploh nisem vedela, kaj je to. Kadar zvečer nisem mogla zaspati, ker so me misli o bližajoči se maturi dobesedno hromile, sem zaprla oči in si v misli priklicala črnino, ki sem jo potem 'gledala' kakšnih pet minut, in to mi je pomagalo, da sem včasih ob tem zaspala. Šele kasneje, ko sem se seznanila z meditacijo, sem spoznala, da sem takrat nevede meditirala.« Lola je uspešno opravila maturo, skrb je odšla, tesnoba pa je ostala.

Prvi recept. Živahna, izjemno čedna in glasna najstnica, ki ji ni manjkalo družbe in je bila vedno (rada) v središču pozornosti, se je vpisala na fakulteto in postala študentka, pridno in v roku je opravljala izpite. »Po zadnjem izpitu v drugem letniku fakultete je tesnoba spet udarila z vso svojo močjo. Občutila sem jo kot močno razbijanje srca, mislila sem, da mi bo kar skočilo iz prsnega koša, včasih sem doživela dihalno stisko, velikokrat nisem spala. Seveda sem šla k zdravniku, saj sem, kot sem že povedala, že po naravni nagnjena k hipohondriji. Zdravniku sem razložila vse svoje tegobe, on pa me je poslal na preiskave. Rezultati so bili brez posebnosti, našli niso nobene fizične bolezni. Tega skoraj nisem mogla verjeti, saj sem se počutila kot ožeta cunja. Zdravnik je presodil, da potrebujem sprostitev, rekoč, predpisal vam bom pomirjevala. Če bodo pomagala, bo bolje, če ne, pa pridite nazaj. Iz njegove ordinacije sem odšla z receptom za pomirjevala Helex.«

Več v reviji Zarja Jana, št. 27, 5.7. 2021